nedelja, 07. april 2013

Emocionalni jedci

Tokrat nekoliko drugačen pristop. Predavanje o prehrani in prehranskih dopolnilih. En dan, 4 glavni predavatelji, 4 različne smernice kaj je prav in kaj ne. Predavatelj številka ena: "Alkohol? Med nami rečeno tja do pol litra na dan vam ne bo škodilo.", predstavljajte si navdušenje med študenti. Drugi tega ni komentiral. Tretji in četrti: "Alkohol? No go, tudi deci škodi in poveča možnost za nastanek rakavih obolenj.". Razočaranje med publiko. 

Ena stvar, ki me na takih predavanjih zelo moti je 1. tisto kar predavaš, 2. tisto kar sam počneš, in 3. tisto, kar v praksi dejansko drži. Prevečkrat se dogaja, da se te tri stvari med sabo tepejo. Predavatelj predava kako je ena stvar pravilna (podkrepljena in sofinancirana iz strani saj vemo koga), sam celo priznava, da tega ne dela, razmišlja pa nekaj tretjega. Predstavljaj si posameznika, študenta, ki išče znanje in informacije. Kako se naj znajdeš v tej zmešnjavi?

Zanimivo vprašanje iz publike. Predavanje teče o tem, kako smo zašli. Kako je vse več posameznikov, ki posegajo po alkoholu, predvsem med izobraženimi ženskami (to me je osupnilo), vse več kadilcev, po pričakovanju med vedno mlajšimi in vedno večja stopnja debelosti, spet predvsem med mladino. Vsi vemo, kaj so posledice, vsi se trudimo, da bi jih odpravili. Država vlaga milijone in milijone v različne akcije kot so: Mleko krepi, Rad jem ribe in podobno. Nekaj posameznikov prepričajo, večinoma pa brez uspeha. Študent dvigne roko in vpraša: "Zakaj pa je vedno več kadilcev in alkoholikov? Zakaj vedno več ljudi posega po predelani hrani? Zakaj živimo v vedno bolj stresnem okolju?". Predavateljica ni razumela vprašanja ali pa ni želela biti dovolj odkrita. 

Prihajamo na stopnjo, kjer svoje težave, probleme in čustva utapljamo v stvareh, namesto, da bi se z njimi soočili in jih odpravili. Zveza razpade. Ona se zateče k najboljši prijateljici čokoladi, ki s svojim fenileilaminom odpravi vse težave. On se zateče k pivu, ki s svojimi B-vitamini pomaga pri stresnih situacijah in pri depresiji. Čokolada ne govori, tudi pivo ne, oba pa ti dajeta dovolj užitka, da imaš vsaj nekaj ur mir. Vse do drugega dne. In več kot ju zaužiješ, bolj si srečen. 


Na podoben način deluje industrijsko predelana hrana, ki je mali inženirski čudež. O tem sem že večkrat pisal, zato se ne bi ponavljal. Vsi gledamo na kalorije, toda naše telo za vsakodnevno delovanje, torej službo, učenje, treninge, regeneracijo, obvladovanje stresa, ipd. potrebuje mikrohranila. In manj kot jih je v hrani, več je bo telo zahtevalo. Vsi vemo kaj je vzrok današnjih posledic, in vsi se zavedamo vzrokov. Težava je v tem, da hočemo samo izbrisati ali vsaj omiliti posledice, vzrokov pa se nobeden ne loti. 

Drugo vprašanje. "Na lastne oči sem videl, da je na vratih porodnišnice bilo napisano, naj se nosečnice izogibajo belemu kruhu in podobnim zadevam. Vstopim v sobo in kaj vidim na mizi nosečnice? Malico v obliki dveh kosov belega kruha, salamo in sir? Kaj lahko poveste na to?", odgovor: "Lahko, da je bil kruh brez soli?". Tega ne bom komentiral. Torej ljudi hočemo naučiti kaj morajo jesti, a kot praktičen primer jim v bolnišnicah, katerim ljudje po naravi najbolj zaupajo, serviramo vse tisto, kar sodi na prepovedan seznam. Predstavljajte si dedka ali babico, ki ga pošljete v bolnišnico. Ko pride nazaj vam bo rekel: "Ja to sem jedel v bolnišnici, to mora biti zdravo.". Sveti bog ga ne bo prepričal, da temu ni tako, ker je zanj najprej glavni bog, nato zdravnik, nekje na koncu linije pa prideš ti na vrsto. 

Če hočemo nekaj poučevat, širiti nekaj dobrega je treba biti vzgled. Ne samo veliko govorit, širiti teorije o tem kaj je prav in kaj je narobe ampak biti za vzgled. S tem ne mislim preseravanja. Ljudje smo si med sabo različni, kar pomeni različne pristope. Potrebujemo različno količino hrano, vsak izmed nas pa zagotovo potrebuje hranila. Toda vsi rabimo nek vzgled in disciplino. Spomin nanese na otroštvo. Čas, ko si v šoli dobil kredo v glavo. V najboljšem primeru. Molil si boga, da jih ne boš slišal od učitelja, kaj šele od domačih. Ravnatelj je veljal za neko avtoriteto. Danes? Slika obratna. Učitelji trepetajo, da jih ne bodo slišali najprej od staršev in nato še od ravnatelja. Da o verbalnem izražanju učencev niti ne razglabljamo.

Šolska malica. Vsi vedo, kaj morajo otroci jesti, kaj potrebujejo za normalni razvoj. Država ima razpisano, kako mora biti šolska malica oblikovana. Vedno jim je ponujena "zdrava" opcija v obliki sadja in podobnih zadev, in pa konvencionalna v obliki lešnikovih namazov. Kaj bo otrok izbral vsi vemo. Ne bom pametoval kaj je prav za vašega otroka in kaj ne. Ko se je pojavilo vprašanje zakaj jim je ponujen tisti namaz smo dobili odgovor: "Ker industrija tako zahteva.". Pa smo raje zaključili.

Ljudje torej ne jemo več tisto, kar naše telo potrebuje, ampak tisto, kar nam je ponujeno. Hrana pomeni emocialno zatočišče pred težavami in stresom. Na koncu je odločitev še vedno tvoja. Ali boš izbral tisto, kar ti je ponujeno ali tisto, za kar domnevaš, da je najboljše zate. Poštenost, znanje in predanost pa na koncu vedno postaneta vzgled tistim, ki iščejo informacije in so pripravljeni sprejeti drugačno od že osvojenega. Učimo pa se celo življenje.