sreda, 18. september 2013

Pod stresom

Telefon zvoni, e-mail nabiralnik piska vsakih pet minut. Žena se dere, otroci jočejo. Še pes ima slab dan in laja na tebe. Stres. Razvada ali že navada modernega človeka.

Zanimiv članek, ki hitro pritegne pozornost. Na vodi čutim, da bo kmalu v slovenščini na rumenih straneh. "Zakaj ljudje pod stresom posegamo po industrijsko predelani hrani?" (t.i. "junk foodu"). V začetku se avtor dotakne različnih možnosti, zakaj neki ljudje pod stresom posegamo po hrani, ki vsebuje veliko maščob in/ali ogljikovih hidratov. Toda ali je res vzrok v stresu? Ali je morda hrana tista, ki diktira to početje?


Poigrajva se malo z domišljijo. Kako dolgo ljudje že poznamo stres? Od pamtiveka (prekmurska beseda za "že od nekdaj"). Kaj pomeni stres v naravi? Reciva, da te napade dinozaver. Alarmni sistem v glavi ti jasno sporoča "Teci za življenje!". Razen, če dinozavru razložiš, da si zaradi njega pod stresom, pa da moraš nekaj sladkega pojesti. 

Površno se mi zdi tudi navajanje, da podgana, ko ji v kletko položijo neznano podgano, od stresa začne jesti hrano. Vprašanje, ki se takoj porodi  je: ali morda ni podgana od prej navajena na hrano? Zakaj bi podgana šla raje jest, kot pa, da bi se spoznala z neznanim prišlekom?

Stres v naravi zagotovo ne sproži potrebe po hrani, temveč sproži izločanje treh hormonov: adrenalina, noradrenalina in kortizola. Adrenalin poveča srčni utrip, dviguje krvni tlak in poveča oskrbo z energijo, noradrenalin deluje podobno, naredi te bolj zbranega. Kortizol je glavni stresni hormon, ki ti je verjetno znan, saj je v zadnjem času precej na tapeti. Kortizol poskrbi za dvig sladkorja v kri (energija, ki jo rabiš za hitre reakcije) in supresira (zavira) določene življenjske procese, ki v stanju stresa niso potrebne (prebavni sistem, reproduktivni sistem in proces rasti). Torej nobeden hormon ti ne diktira, da je čas za čokolado.

Greva dalje. Kako dolgo ljudje poznamo industrijsko predelano hrano? Zadnjih nekaj desetletij. Torej dinozavra ne bi mogel povabiti k Zvezdi na presno tortico. Škoda, ne ve kaj zamuja.

Je torej stres tisti, ki vzbuja tvojo željo po predelani hrani? Ne. Hrana je tista, ki sproži izločanje hormonov sreče in roko na srce, industrija se tvoje ranljivosti še kako dobro zaveda. Stres najlažje kompenziraš in odpravljaš s srečo, in ker se ljudje zadnje čase bolj malo pogovarjamo, raje posegamo po hrani, ki ima podobni učinek kot preprost objem, pogovor ali samo sprehod. Ali kakšna druga aktivnost, ki je znan močan antidepresiv. 


Velik problem je tudi v tem, da je sodobna predelana hrana kot nekakšna droga. O tem imaš dovolj člankov, zato ne bova o tem. Hrana nam v nobenem obdobju prej ni bila na voljo v takšnih količinah. Se spomniš, ko smo morali v Avstrijo po čokolado ali kavo? To je bil cel praznik! Kako so se nam oči svetile! Danes ne veš katero milko bi izbral, toliko jih je na polici. 

Pogled na etiketo te pusti brez besed. Luštna nova 250 ml steklenička kokakole, idealno oblikovana za majhne ročice. V kateri se skriva skoraj 30 g sladkorja (nisem pogledal ali je HFCS). To sta dve jušni žlici. A bi svojemu otroku raztopili 2 žlici cukra v kozarcu vode in mu to dali to za popiti? Dvomim.

Po drugi strani veliko posameznikov pod stresom shujša. Stres zelo pogosto supresira lakoto, ne pa da jo dviguje. Ljudje ob stresu različno odreagiramo. Sto ljudi sto čudi. Eni tečejo, drugi kvihtajo, eni posežejo po alkoholu ali cigaretah, spet tretji žal po antidepresivih ali čemu še močnejšemu.

Hrana naj ne bo izhod oziroma bolje rečeno mimika za težave. S stresom se lahko soočimo tudi drugače. Velikokrat je dovolj že objem, sprehod, igra z otroci, pogovor, da pokličeš nekoga s katerim že dolgo nisi govoril. Seveda pa je v prvi vrsti potrebno biti zadovoljen z majhnim. Ampak, ko majhno iz dneva v dan majhno združuješ, dobiš veliko.