sreda, 25. december 2013

Božična zgodba

Pijem kavo. Gledam smreko. Razmišljam. O prazniku. Z vero si nisva na blizu. Najbolje je, da sva si čim bolj narazen. Sem fizik. In imam svoje razmišljanje o tem. Božič je praznik. Ob katerem se po dolgem letu ponovno snidemo, kaj dobrega pojemo in nazdravimo na vse dobro s kozarcem žlahtnega. 


Rad se vrnem domov. K njima. Še danes ju imam rad. Z leti mi postajata vedno bolj zanimiva. Kot mlad mož ju včasih opazujem in se sprašujem. Kako za vraga jima uspe. So dnevi, ko je on tečen, in so dnevi, ko je ona tečna. Pa na koncu še vedno iz dneva v dan zaspita srečno objeta. V isti postelji. Mogoče pa nam mladim česar niso razložili? Nismo popolni. A en drugega lahko zelo dobro izpopolnjujemo.


Prazniki nas ponavadi napolnijo z čustvi. Ne razumem zakaj samo prazniki. Zakaj se pogosto samo okrog božiča sprašujemo ali je morda kdo potreben pomoči. Ali zapuščenih živali mogoče ni mraz in ali imajo dovolj hrane. Zakaj se ravno za praznike toliko raznežimo, da so tudi naše denarnice nekoliko bolj odprte. Zakaj mislimo, da smo s tistimi nekaj papirji nekomu polepšali dan. Kaj pa preostanek leta? Mogoče je stvar tudi na tem, da se leto počasi zaključuje in imamo vsega dovolj. Se pripravljamo na nekaj novega. Kot, da zapiramo neko staro poglavje in se podajamo novemu naproti. 

In potem se prvega januarja zbudiš in stvari niso kaj dosti drugače kot enaintridesetega decembra. Aja, saj res, novoletne zaobljube, da boš zgubil par kil, da se boš poboljšal, da boš spremenil stvari na sebi, ki ti že nekaj časa gredo na kurac, seznam je dolg. Do enaintridesetega decembra imaš več kot dovolj časa, da ga vsaj tristopetinšestdeset dni prebiraš in obračaš, da ti bo najbolj ustrezal.

Leto, ki je za nami je prineslo veliko novega. In odneslo veliko starega. Cesta je postala najin drugi dom, zamenjali smo kraj bivanja, fitness, bodybuilding, paleo in keto scena so letos spet ogromno pridobile. Tako ali drugače. Stvari te spremenijo. Hočeš ali nočeš. Letos bolj kot bi si želel. Zadovoljen. Zelo.

The mediocre teacher tells. The good teacher explains. The superior teacher demonstrates. 
The great teacher inspires. 
Foto: Silvia Schober

Ljudje govorijo. Da se naj ne spreminjaš. Zaradi njih. Da ostaneš tak kot si. Bulšit. Potem se zapri v neko stanovanje, uživaj v nekem svojem svetu in čakaj, da bo tvoje poti enkrat konec. Ljudem se moraš prilagodit. Le tako lahko rasteš, se razvijaš in osvajaš povsem nove svetove. Svetove, ki so zate popolna neznanka. 

V tem ni nič slabega. Če seveda nikoli ne pozabiš nase. Na svoj položaj. Na svoj statut. Svet enakopravnosti bi bil super. A ga ne boš nikoli doživel. Sprijazni se s tem že danes. Vseeno uveljavi nek svoj prav. Takega, da z njim ne boš dušil druge in oni ne bodo tebe.

V novem letu ti želim čim več novega. Čim več novih svetov. Da ne boš pozabil na ljudi okrog sebe in na dejstvo, da te kdaj in kdaj potrebujejo. Ne govorim o materialnih dobrinah. Velikokrat lahko narediš največ že s stiskom roke, pravo besedo ob pravem času, objemom ali dejanjem, ki ga nihče ne bi pričakoval od tebe. Življenje je samo eno, in prehitro se boš zavedal, da ga bo kmalu konec. Drzni si biti drugačen, drzni si spoznati nove svetove. Pa srečno in vse dobro v 2014.


petek, 20. december 2013

Slovenija od kod dobrota tvoja

Kaj je zdravo? Zadnja predavanja po Hervisih v Sloveniji so me dodobra nasmejala. Vedno znova me preseneča, da zanimanje o hrani ali prehranskih dopolnilih med posamezniki narašča. Čeprav se nikoli o tem ne pogovarjamo. Nerad o tem govorim na glas in blefiram. Ja to je moja služba. Moj hobi. Moj prosti čas. Moje domače branje pred spanjem. In takrat ko sem na poti. Rad imam to kar počnem. In pravijo, da sem dober v tem.

Je to prav? Ali narobe? Bi morali živeti tako kot pač gre ali včasih pomisliti tudi na to, kaj damo v usta? Lahko sploh kaj storimo? Ali je industrija tista, ki diktira tvoje in moje prehranjevalne navade? Kaj pa, ko si še mlad. Ko še ne veš kaj je dobro zate in večino stvari povezuješ s čustvi?

Rumeni tisk je dal včeraj ven tisto, o čemer sem ti pisal že pred dobrim mesecem. Povzetek vsega tistega, kar smo slišali na Kongresu klinične prehrane v Portorožu. Preberi si celotno poročilo tukaj in drugi del tukaj. O naših najmlajših sem se že konkretno razpisal in podal svoje mnenje. Vseeno imam občutek, da ne bomo naredili nič pametnega v tej smeri. Razen nekaj novih PREPOVEDI s strani ministrstva. Najlažje je vsekakor prepovedat, veliko težje je izobraževati in dajati nek zdrav vzgled. Odnosa do življenja. Odnosa do hrane. Odnosa do narave. Odnosa do sočloveka.



Sicer pa kdo ti bo pa dal vzgled? Naši zdravniki? Menda se igrajo s palicami. Zlatimi. Da o večmestnih številkah niti ne debatirava. Na bruhanje mi gre. Ne zato, ker so si nagrebli vse to, temveč za to, ker je, kljub očitno odlični finančni podpori našega zdravstva, trpelo na tisoče ljudi. Ki niso dobili oskrbe, ki bi si jo zaslužili. Menda zaradi gužve in prenatrpanosti. Če cel dan šteješ denar, ti ga za navadni folk res zmanjka. Nogometni stadion smo zgradili v 7 mesecih. Za pediatrično kliniko smo rabili 16 let.

In potem se vprašaš. Zakaj se jebeš iz dneva v dan. Zakaj ti je mar za ljudi okrog sebe. Tudi tiste, ki ti niso blizu. Itak nimaš nič od njih. Ali pač? Več kot se mogoče sedaj sploh zavedaš. Še posebej če si še v bolj mladih letih. Mogoče lahko z dodatnim evrom, ki ga daš za slovensko zelenjavo in meso prispevaš k dobrobiti in preživetju nekega kmeta iz prekmurske ravnice. Ali z izbiro izdelkov iz mlekarne Planika. V tem primeru ti bo hvaležen kak bohinjski kmet, ki še danes pase krave odzunaj. Kot se to mora početi. Ker krave spadajo ven. Na travo.

Pomagaš seveda lahko na različne načine. Tudi že samo s tem, da tečeš. Ali hodiš. Akcij je danes malo morje. Tudi zamaške lahko zbiraš. Vse to so mali koraki. K boljšemu jutri. In ta korak ni odvisen le od tebe, ali mene. Odvisen je od vseh nas.

Vir: sLOVEnija od kod dobrote tvoje Facebook

Včasih me sprašujejo, če bi rad živel večno. Smeh. Mogoče. Včasih je bolje, da ne veš, kaj dogaja v moji glavi. Temu svetu bi rad dal tudi nekaj nazaj. Svojim otrokom in kasneje vnukom. Da bodo v družbi očeta in dedka preživeli nekaj lepih trenutkov. Tako kot sem jih jaz z mojimi starši in starimi starši.



P.S. Ne pozabi spremljati naslednje dni Maxximum Slovenija Facebook stran. Pripravljam nekaj posebnega zate.

Tvoj Dedek Maxx


ponedeljek, 16. december 2013

Strici so mi povedali

Družbeni roman slovenskega pisca, ki je nastal nekje na prekmurski ravnici za časa socialistične federativne republike Jugoslavije. Države ob koncu katere so naši stari starši jokali, mi pa peli poslovenjeno pesem italijanskega pevca Evropa 92 ali lepo domačo Umrla je državaZa zadnjo je marsikdo prepričan, da je napisana v luči razpada Slovenije, toda dejansko je pesem napovednik razpada nekdanje Jugoslavije.

Bil je to čas, ko je slovenski narod stopil skupaj. Čas, ko smo se borili za svoje sanje. Če je tvoj emšo podoben mojemu, potem se verjetno zelo slikovito spominjaš tistih dni. Dni, ko so naša mesta preletavala letala, ko so se tresla okna na hišah, dni, ko so naše mame molile boga, da se očetje vrnejo z meje. In 26. decembra smo dobili tisto, za kar so se borili. Republiko Slovenijo. Danes ta dan imenujemo dan samostojnosti in enotnosti. Toda ali smo danes res tako enotni, kot so to bili tiste dni naši starši?

Vir: delo.si

Piše se leto dvatisočtrinajst. Leto ifonov, tabličnih računalnikov za otroke, leto stricev iz ozadja, leto stresnih testov za naše banke. Ali naše banke dejansko potrebujejo še dodatni stres? Ga nimajo že dovolj? Rezultati stresnih testov so pokazali, da bo za sanacijo bank potrebnih par milijard evrov. Naša vladajoča elita si je ob tej številki oddahnila in z največjim ponosom izjavila, da Slovenija nikakor ne potrebuje tuje pomoči. Seveda ne, luknjo bomo tako ali tako pokrili iz davkoplačevalskega denarja. Intervju s slovenskim bančnim svetovalcem: "Ta denar, teh par milijarde evrov, je zagotovo končal v žepu nekaterih posameznikov. Vprašanje je v katerih." Ma nemoj? Mogoče pa nama bodo strici povedali?

Jih bova kdaj spoznala? Če si tudi ti navaden smrtnik, tako kot jaz, močno dvomim. Lahko kaj storiva? V tem primeru se vedno znova spomnim tistega napisa na vratih: "Ne glede na to, koga voliš, ti bo vedno nekdo vladal.".


Zakaj se sredi lepega decembrskega večera ukvarjam s takimi vprašanji? Ker nimam pojma o politiki. In ker včasih začne človeka skrbeti. Da nekaj tistih ljudi zajebe dolgoletni trud in delo naši staršev, naših starih staršev in vseh tistih, ki so s svojimi rokami zgradili to, kar imamo danes.

Mura je le še bleda senca nekoč vodilnega podjetja, katerih izdelke so nosili vsi funkcionarji. Pomurka? Danes je ni več, Kekčeva pašteta, ki smo jo vsi jedli, danes pripada drugemu podjetju. Zaradi marketinga. Ostala tekstilna, lesna, mesna, proizvodna industrija je šla v kurac. Seveda je po drugi strani vsako mesto dobilo enega ali dva hoferja, lidla, merkator je itak na vsakem koraku, špar se zaenkrat drži nazaj. 

Naša mladina, tista, ki dokonča študij, s svojim znanjem prej ali slej odide za kruhom v tujino. Tam se znanje še vedno bolj ceni. Tisti, ki ne dokončajo študija pa, ja uganil si, končajo v lidlu, hofru, merkatorju ali šparu. Izobraževalni programi ala tapetnik, strojnik, šivilja in podobni, nekoč steber industrije, se danes ukinjajo. Le kdo pa hoče biti danes šivilja ali zidar?

Seveda ne moreva s prstom kazati samo na tiste iz ozadja. Kriva sva tudi midva. Ti in jaz. Kupec in potrošnik. Zakaj? Ker zagotovo ne gledava na deklaracije, ampak le na ceno. Kaj bo končalo v najini košarici največkrat diktira tista odebeljena nekajmestna številka na belem pravokotniku, in ne dejstvo, od kod izdelek prihaja, oziroma kdo je proizvajalec. Paradižniki iz Španije? Sir iz Italije ali Francije? Večerna oblekica iz Kitajske?


Sedaj se boš zagotovo obesil na ceno. Seveda imajo izdelki domačih proizvajalcev višje cene. Konkurirati masovni proizvodnji ni enostavno, kot se ti zdi. Skladiščenje, višja cena surovin, manj kvalitetnih surovin, dražja delovna sila, manjši proizvodni obrati. To je le nekaj izmed stotih ovir s katerimi se morajo soočiti na svoji poti do uspeha. Da birokracije niti ne omenjava.

Je pa kakovost tista, ki pri domačih izdelkih prednjači. V zadnjih letih se je tako na srečo nekaj mikro družinskih podjetij specializiralo do te mere, da so, žal pogosto samo v tujini, zelo priznana in iskana. Konec koncev dejstvo je, bolj ko je kvaliteten izdelek, manj ga potrebuješ. Vprašaj svojo mamo. Murina obleka je tudi po 10 letih taka, kot tisti dan, ko jo je prinesla iz trgovine. Kitajsko robo menjavamo sezonsko.

Kaj lahko storiva? Tisto kar sem ti zgoraj napisal. Da v prvi vrsti začneva malo bolj ceniti delo najinih prednikov. Najinih očetov, mam, dedkov in babic. Da začneva tudi midva, kot kupec in potrošnik, spoštovat in podpirat družinska in slovenska podjetja s tem, da v najini košarici večkrat končajo tudi njihovi izdelki. Na tak način se lahko skupaj vsak dan jebeno malo potrudiva za boljši jutri vseh nas. In kaj veš, mogoče nama bodo strici nekega dne sledili.


ponedeljek, 02. december 2013

Romantična večerja - ekonomična verzija

O tem se pogosto ne pogovarjamo. Ko pa se, pa stvari pogosto zaidejo. Vsak izmed nas ima veliko za pripomnit, a ponavadi vse ostane nekje v zraku.

Ljudje se enostavno radi predalčkamo. Verjetno nam je to ostalo še iz pradavnine. Ko je vsak izmed nas čutil močno navezanost na svoje krdelo oziroma pleme. Ker danes tega več ni, je pač potrebno poiskati alternative. In tako imamo danes namesto plemenskih imen oznake kot so paleojedci, vegetarijanci, vegani, vsejedci, tisti ki so na ketogeni dieti in še bi lahko našteval. 

Ko je enkrat govora o hrani, ljudje postanemo občutljivi, nestrpni in netolerantni. Zelo. Vsak natepava neko svojo teorijo, nek svoj prav. Vse do tistega trenutka, ko po nekaj letih nenadoma ne ugotoviš, da mogoče le ni tako popolna, kot si si jo sam predstavljal.


Postaviva za eno mizo po enega predstavnika iz prej omenjenih modernih »plemen«. Pogovor med njimi se bo prej ali slej razvil v smeri: »A veš, da uživanje rdečega mesa poveča tveganje za nastanek rakavih obolenj?«, »Ti ješ res samo surovo zelenjavo?«, »Zakaj ne marate drobovine, saj je vendar najboljši vir vitaminov in mineralov?«, »Fantje, preveč hidratov in beljakovin, premalo maščob…«. Verjetno bi bilo veliko bolje, da bi vsak užival v svoji pestrosti krožnika in dobri družbi sočloveka. 

Konec koncev poglejva si sliko, ki je vedno bolj pogosta tudi doma. Mama, trenutno na dieti, si za večerjo pripravi solato s pustim mesom. Vmes si sin pripravi pico iz zamrzovalnika, ki jo poje v družbi računalniške miške in virtualnega sveta idealnih prijateljev. Hčerka bo večerjo kar izpustila, trebuh in glavo ji namreč zapolnjuje jata metuljčkov. Ko se mož vrne domov, v miru in tišini za mizo poje tisto, kar mu pač prvo pade pod roke.

Kuhinja, nekoč središče druženja, pogovorov, glavno mesto dogajanja v hiši, se je nenadoma spremenila v sobo polno modernih naprav, ki namesto nas opravijo vso »nepotrebno« delo. V kuhinji se več ne pogovarjamo, ne družimo, niti ne pripravljamo hrano. Vse kar počnemo je, da odpakiramo stvari, jih vtaknemo v tiste čudežne naprave in počakamo, da so gotove.

Dam ti lep primer. Roke gor, kdo ve pripraviti filano papriko. Govorim seveda o tisti pravi filani papriki, ne pa tisti iz plastične posodice, ki jo prineseš domov, vstaviš v mikrovalovko, nastaviš tajmer in počakaš, da zapiska. Koliko je takih, da gredo v trgovino, kupijo kos mesa, papriko, riž, paradižnik, čebulo in začimbe? In potem doma zmelješ meso, predhodno skuhaš riž in ga ohlajenega dodaš mesu, začiniš in nafilaš paprike? Vmes je seveda omaka že pripravljena, zato se lahko paprike počasi gredo namakat v družbo paradajza. Vse do tistega trenutka, dokler vsi skupaj ne romajo na mizo.

Kaj nam pomaga, da fantaziramo kako pomembno je jesti nepredelano hrano, če niti v osnovi nimamo pojma, kako se jo pripravi? Jajca in zraven nekaj narezane zelenjave še ni problem. Tudi razkoščičene piščančje prsi postaviti na štedilnik ni znanost. Pri onih s kostjo in sočnih bedrcah se stvari že rahlo zakomplicirajo. Razkosanje piščanca bi bila verjetno znanstvena fantastika.


In zakaj se mladina noče lotiti odkrivanja kuharskih sposobnosti? Glavni izgovor je pomanjkanje časa. Seveda, ko prideš zvečer domov je veliko bolj pomembno, da svoj dragoceni čas nameniš ogledu najnovejših novic, iskanju najbolj zanimive vsebine na teveju in čekiranju socialnih omrežij. Da slučajno v pol ure, ko si se peljal domov, nisi česar pomembnega zamudil. Časa, da bi se skupaj usedli za mizo nam na koncu, zaradi vsega naštetega, res zmanjka. 

Druga stvar je zagotovo strah pred neuspehom. Da nam tisto, česar se lotimo, ne uspe. Dragi moji šnicl se res ne bo spekel sam. Paprika se tudi ne bo nafilala sama od sebe. Včasih si je potrebno umazati roke, se lotiti novih veščin in podati na odkrivanje novih svetov. Tudi shodili nismo tako, da smo si nekega dne rekli, da se bomo postavili na noge in to je to. Koliko krat smo vmes pristali na riti? Kako dolgo je trajalo, da smo osvojili veščino branja in pisanja? Nič od tega nista namesto nas naredila ati in mama, teh zadev smo se morali lotiti sami.

Podobno je pri hrani. Ob prvem kuhanju ti zagotovo ne bo uspelo. Včasih niti ob drugem ne. Glavno je, da vztrajaš in se učiš na lastnih napakah. Bazilika zraven paradižnika ali raje origano? Tričetrt ure na 150 stopinj ali raje po ure na 180? Vaja dela mojstra. 


Zase, za svoje telo in za svoje najdražje pa si le vzemimo čas. Pogovor z osebo je veliko več vreden kot emocionalno izlivanje čustev in iskanje žrtev po socialnem omrežju. 

Sicer pa nobeden izmed nas ni enak drugemu. Prav je, da imamo vegetarijance, vegane, paleojedce, ketonarje in vsejedce. Vsak naj počne tisto, kar ustreza njegovemu stilu. Vsi smo ljudje in prav je, da namesto ukvarjanja en z drugim, več časa namenimo en drugemu. Glavna sta strpnost in tolerantnost, katerih pa je pogostokrat premalo.