četrtek, 16. januar 2014

Obleka naredi človeka, ženska pa moža

Začetek 20 stoletja. Jaz, ona, dva zadaj in kultna rdeča petka. Na stalni relaciji. Iz Goričkega v ... 

... na lepše. 

Čas, ko so se romance pisale preko sms sporočil. Čas, ko še nismo poznali FB, in statusa "v zvezi", "zakomplicirano je", ipd. Časi, ko nismo zraven youtube objave označili v kakšne moodu smo danes. To so bili časi, ko smo muziko vrteli še na kasete. In petka je bila posebna. Imela je kasetnik. Ki je sam obračal kasete. Kot danes Drive Assist pri Audiju, da ti bo lažje predstavljivo. In ko je zaškripalo si vedel, da se kaseta obrača. Celo f*** minuto. In z obračanjem je prišel čas. Čas, za tisti komad.

Obleka naredi človeka,
ženska pa možaaaaa. 

Si kdaj pozoren na to, kako močan vpliv ima to, kar imaš oblečeno. Kako ljudje s tabo drugače ravnajo. Kako je, če si v trenirki, kavbojkah ali obleki. Obleka naredi človeka. One to še posebej hitro opazijo. In cenijo. Ko jih postreže moški v srajci s kravato in dovolj šarma se jim zašibijo kolena. Smeh.


In obožujem tisto. Ko se čisto po naključju dobiva na čisto naključnem čaju. Jaz v obleki. In ona v obleki. Ker je pač tak dan. Za srajco. Kravato. Metuljček. In vse ostalo kar pač spada zraven. Kot, da bi vedela.

In tako kot obleka naredi človeka, ženska naredi moža. Dobesedno. Tudi tokrat me je strah. Za tiste, ki prihajajo za nami. Ker takšnih žensk ne delajo več. Mladina v vsej svoji nesigurnosti nima nikogar, da bi jih vzel v roke. Dobesedno.

Z ženskami ni lahko. Brez njih je še težje. Saj veš tisto ob čaju. Da brez enega ali drugega nekako ne gre. Vse mora biti v ravnovesju. Tako kot imaš rad svoje delo, svoj hobi, svojo pot po kateri hodiš, tako moraš imeti nekoga rad. Ne ljubiti. Imeti rad. Ne maram vere, s fizikalnega stališča pa ti tega ne morem razložiti. To je moderna fizika. Stvar Einsteina in Tesle.

Sicer pa, brez vas bi nam bilo jebeno dolgčas. Si predstavljaš svet brez "še pet minut", "kje si", "nič mi ni", "a res greš tja?", "glava me boli". Jaz ne. Čeprav mi gre vedno znova na živce. A bolj, ko si star, bolj se nasmihaš tem stvarem. Ker so ...

... kjut.



In potem imaš nekoga rad. Ne ne ljubiš ga. Imaš ga rad. Si se zanj pripravljen boriti. Do določene mere. Če se je on pripravljen boriti tudi zate. Ker v življenju ne rabiš veliko. Ne rabiš nekoga, ki te bo naredil boljšega. Ne rabiš nekoga, ki te vedno znova poriva naprej. Poriva, hm ...

Včasih rabiš samo nekoga, da je tu. Zraven tebe. Na nasprotni strani sobe. Na isti postelji. Da čutiš njegov utrip. Da veš da je prisotna njegova energija. Da veš, da je zraven tebe nekaj, za kar se splača boriti. In to je dragi moj. Ljubezen. Da imaš nekoga rad. Ne ljubiš ga.

Kot njuna zgodba. Ker se ne ljubita. Imata se rada. Vedno znova me nasmehneta. Ker se bodo o tej zgodbi pisali romani. Ker je iz WTF tistega večera, v tisti postelji, po tistem SMSu, postala to ena najlepših pravljic moderne dobe.


In tako moški rabimo ženske. Da nas skritizirajo. Da se derejo na nas. Da nas vprašajo kje si, zakaj si tam, kako dolgo boš tam, kdo vse je bil tam, kaj si počel tam in zakaj ona ni bila tam.  Zato, da jih imamo radi. To je ringišpil. In dokler se vrti bomo imeli na svetu odločne in uspešne moške.