torek, 29. julij 2014

Paleo po domače

Paleo način prehranjevanja postaja izjemno priljubljen tudi pri nas. Vedno več je posameznikov, ki se odločijo, da bodo zajadrali v ta čudoviti svet šniclov, jajc, sveže zelenjave in masla. S priljubljenostjo posledično narašča tudi količina informacij. In več kot je informacij, bolj je človek zmeden. Koliko maščob? Koliko zelenjave? Kaj pa ogljikovi hidrati? Biti low carb ali ne biti low carb, to je sedaj vprašanje.

Že ob listanju bestsellerjev, ti je jasno, da vsak prodaja svojo teorijo. Sisson te z Grokom vodi skozi zgodovino človeka, Cordain mojstrsko opravi delo z znanstvenim pristopom, svoj lonček pristavi še Wolf s svojim The Paleo Sollution. Zadnja knjiga, ki jo berem hrano rangira na SANE (razumno) in INSANE (nerazumno) lestvico. Vsak po svoje, a dovolj različno, da na koncu ne veš ali ima korenček preveč hidratov, ali, če se boš zaradi dveh jabolk na dan zredil kaj bolj kot, če bi pojedel samo eno.

Velik problem paleo režima je predvsem ta, da počasi pada v tisto klasično kategorijo "čudežnih" shujševalnih diet. Paleo je veliko več. In pravi paleo ni le način prehranjevanja, temveč odnos do življenja in vsega živega in neživega, kot je Nenad čudovito zapisal v članku v reviji Postani Fit. Moram ga malo motivirati, da piše naprej.


Kalorije not, kalorije ven

Še vedno me ne boste prepričali, da kalorija ni kalorija. Kalorija je kalorija, dokler je govora o fizikalni količini in kalorija ni nič drugega kot to. In čeprav kalorija danes kroji usodo marsikatere posameznice in posameznika se je moderni človek z njo seznanil šele v 50 letih 19 stoletja. In zažiganje hrane v majhni črni komori se je lahko začelo. Čudoviti svet termodinamike.



Sestava telesa, aktivnost, stres in metabolizem je le nekaj parametrov, ki diktira koliko energije potrebuješ za premagovanje vsakdanjih ovir. Če uživaš premalo kvalitetne hrane ti bo telo prej ali slej dalo jasen signal, da ga serješ na polno. Utrujenost, nerazpoloženost, pomanjkanje energije, upad libida in slab športni rezultat. Tipični scenarij pomanjkanja predvsem maščob v prehrani. Katere so glavne napake paleo jedcev sem povzel tukaj.

Vedno bolj nam je jasno, koliko bolj pomembno je pravilno delovanje naših hormonov v primerjavi s količino energije oziroma kalorijami, ki jo zaužijemo. In kako uglasiti ta čudoviti orkester hormonov, ki nam krojijo življenje? S pravo nepredelano hrano in hranili, ki jih le ta prinaša s sabo.


Pred leti so nas učili kako pravilno brati deklaracije na izdelkih o hranilni vrednosti in sestavinah. Paleo nas želi naučiti, da prava hrana ne potrebuje etikete. Narava je sama po sebi ustvarila pogoje, ki omogočajo rojstvo, življenje in smrt. Problem se je pojavil, ko je človek začel intenzivno posegat v procese narave in se igrat z igračami, za katere ni dovolj zrel in nikoli ne bo.

Ko se enkrat odločiš za paleo

Prvi korak, ko se enkrat odločiš za paleo način prehranjevanja in vsega ostalega, kar spada zraven je, da si prebereš nekaj člankov in izkušenj ostalih, ki so se podali na pot odkrivanja primitivnosti. Kot opažam nastopi največ težav zaradi pomanjkanja energije. Ob povečani aktivnosti je najboljša rešitev kokosovo maslo nekaj minut pred samo vadbo. V kombinaciji s kavo pa bo letelo kot raketa. Nasičenih maščob in ogljikovih hidratov iz zelenjave te naj ne bo strah. Več škode si boš naredil z obremenjevanjem koliko gramov česa lahko poješ.


Kar se tiče zelenjave in mesa iz trgovine je vsekakor boljša izbira kakor vrečka čipsa ali predelane hrane, ki jo pogreješ v mikrovalovki. Da narediš nekaj za zdravje se ti ni potrebno preseravati z bio in eko zadevami. Tudi na tržnici se vedno bolj pogosteje dogaja, da prodajajo izdelke pod oznako "domače", v resnici pa so iz bližnjega merkatorja.

Slovenska paleo/keto scena postaja vedno močnejša in, ko mi uspe jih vsaj za en dan združim na prvi slovenski konvenciji. Gašper Grom, knjiga znanja in praktičnih izkušenj, Marko Roblek vizionar, oče bosonogega teka pri nas in še en velik zagovornik paleo načina življenja, dr. Klemen Rojnik, farmacevt in triatlonec, ki največje človeške napore premaguje na maščobo, Mario Sambolec ali dr. Feelgood,  in Nenad Kojič ali Sodobni divjak, človek brez dlake na jeziku. 

Novembra se ne pozabi pridružiti Paleovembru, izzivu, ki je že marsikoga prepričal, da so jajca in slanina čist v redu in zdrav zajtrk. Bralke pa boste zagotovo navdušene nad Fit kuhinjo. Opozarjam le, da za stranske učinke pri občudovanju slik ne odgovarjam. 

petek, 04. julij 2014

Blazno resno o Mediteranski dieti

Mediteranska Dieta. Sinonim za zdravje, vitalnost in dolgoživost. Zagotovo vsak izmed nas ob besedi mediteranska dieta najprej pomisli na čudovito grško pokrajino, s kamni tlakovano teraso, ki jo prekriva na gosto porasla vinska trta, leseno mizo, ki se šibi pod dobrotami iz paradižnika, olivnega olja, rib, testenin in nenazadnje na kozarec rdeče vina, ki zaradi resveratrola poskrbi za zdravje našega srčno-žilnega sistema. Toda ali je mediteranska dieta res tako zdrava, kot trdijo številni strokovnjaki, pisci knjig, receptov in novinarji? Je res to tradicionalni način prehranjevanja, ki ga ljudstva ob Mediteranu prakticirajo že na desetine let? In ali je olivno olje res čudežni eliksir ali le dober vir mononenasičenih maščobnih kislin?

Mediteranska Dieta ali mediteranska dieta?

Za začetek je potrebno ločiti ta dva, na videz enaka, pojma. Mediteranska dieta, z majhno začetnico, je prehranski režim, katerega prakticirajo ljudstva ob mediteranskem morju. Grki, Italijani, Španci, in pogosto krat izpuščeni Turki in države severne Afrike. 

Mediteranska Dieta, tokrat z veliko začetnico, pa predstavlja prehranski režim, ki se je rodil sredi 80 let prejšnjega stoletja. Razvili sta ga dve znanstvenici, ena iz Italije, druga iz Grčije, ki sta prvi razvili hipotezo, da nas tradicionalna prehrana njunih prednikov, lahko obvaruje pred debelostjo in srčno-žilnimi boleznimi.

Antonia Trichopoulou, profesorica na medicinski fakulteti univerze v Atenah, danes velja za "botro" mediteranske Diete. Njen vložek v raziskave in promocijo še danes velja za neprecenljivega na globalni ravni. Njeno raziskovalno delo se je začelo po tem, ko je slišala vedno več pritožb prebivalcev Grčije, predvsem revnih Grkov, katerim so namesto tradicionalnega olivnega svetovali uživanje rastlinskega olja.

Dr. Trichopoulou, ki je vedela da je olivno olje osnova in obvezni del tradicionalne Grške kulinarike, se je čutila odgovorno, da ukrepa. Njeno prvo vprašanje je bilo ali je olivno olje zgolj del tradicionalne kulture ali nas morda lahko obvaruje tudi pred modernimi boleznimi. Konec koncev so prebivalci Krete, še za časa Keysovih raziskovanj, veljali kot eno izmed ljudstev z najdaljšo življenjsko dobo in najmanjšim tveganjem za srčno-žilne bolezni.

Druga znanstvenica in pionirka raziskovanja mediteranske diete, dr. Anna Ferro-Luzzi, se je podobnega projekta lotila na drugi strani sredozemskega morja - v Italiji. Tudi ona se je čutila dolžno, predvsem zaradi alarmnega naraščanja uživanje hitre prehrane, ki se je bliskovito širila po Italiji, da zaščiti tradicijo in kulinariko, ki so jo njeni predniki gojili desetletja.

Dr. Ferro-Luzzi je poleg raziskovanja ali ima olivno olje pozitivne učinke na srčno-žilni sistem želela določiti natančne komponente prehrane držav ob Mediteranu. Torej kaj in koliko posamezne hrane uživajo prebivalci. 

Pri svojem raziskovalnem delu je kmalu naletela na prve težave. Raznolikost prehrane posameznih držav je bila tako raznolika, da je bilo tako rekoč nemogoče določiti enotno definicijo mediteranske diete. In ni bila edina, ki je prišla do tega zaključka. Podobna opažanja kot dr. Ferro-Luzzi je namreč izrazil tudi dr. Keys v svoji kuharski knjigi. Meso in mlečni izdelki so dominirali na severu, sadje in zelenjava na jugu, razlike so se pojavile v tipu mesa, zelenjave, oreškov, tako rekoč v vsem. 

V svojem poročilu leta 1989 je zapisala:

"Identificirati mediteransko dieto je tako rekoč nemogoče saj nam manjkajo podatki. Tisti, ki so nam na voljo pa so nepopolni za obravnavo. Izraz mediteranska dieta je sicer zelo privlačen, vendar se ne sme uporabljati v znanstveni literaturi, dokler ni natančno ugotovljena njena sestava, tako hrane, kakor tudi hranil."

Soočenje olivnega olja z low-fat dieto

Nadaljnja raziskovanja so vodila do čedalje večjega razhajanja med znanstvenicama. Naslednje težave so nastopile zaradi obilice maščob, predvsem olivnega olja, v prehrani Grkov. Medtem, ko je dr. Trichopoulou pri Grkih, podobno kot dr. Keys, opazila vsebnost maščob okrog 40 odstotkov dnevnega vnosa, se je dr. Ferro-Luzzi nagibala k prehrani z vsebnostjo maščob med 20 in 30 odstotki dnevnega vnosa. Zaradi svojih opazovanj je Keysove izsledke iz Grčije celo razglasila za nenatančne in nezanesljive.

Nestrinjanje znanstvenic na vedno večih področjih je zanetilo spor med njima. Ta je bil tako velik, da niti ena konferenca ni minila brez tega, da si znanstvenici ne bi skočili v lase. Zaradi njunega spora je v vodo padla tudi ideja o Eurodieti, projektu, ki naj bi določil enotna prehranska priporočila za celotno Evropo.

Na koncu njunega "boja" je prevladalo mnenje dr. Trichopoulou, predvsem zaradi tega, ker ji je na svojo stran uspelo pridobiti dva zelo vplivna Američana. Torej podobno kot z low-fat dieto, ki je svojo moč pridobila zaradi močnih osebnosti, je bil uspeh mediteranske Diete odvisen od stricev iz ozadja. 

Dr. Trichopoulou sta se pridružila Greg Drescher, predsednik ameriškega kulinaričnega inštituta (The Culinary Institute of America (CIA)) in eden izmed ustanoviteljev skupine Oldways Preservation and Exchange Trust ter profesor epidemiologije na Harvardski univerzi Walter C. Willet. 

Drescher, ki je prej sodeloval s kuharico in avtorico knjig Julio Child in vinarjem Robertom Modavijem, je bil nad idejo Dr. Trichopoulou navdušen predvsem zaradi večje vsebnosti maščob, oziroma olivnega olja:

"Those of us in the culinary community were shocked and horrified by Ornish rules, because we knew fat was essential to flavor and a good dining experience. We were depressed about it. Nobody wanted to be a bad person and serve unhealthy food, but we didn't know how to make it work. 

Rojstvo nove piramide

Za uspeh je potrebno troje: denar, močan mentalni vpliv in "znanstveno" ozadje ali po domače sponzorja, človeka, ki ve dobro prodajati zgodbe in znanstvenika.

Znanstveni del rojstva mediteranske Diete je prevzel dr. Willet. Njegova prva naloga je bila združit prehrano mediteranskega območja v neko enotno sliko. Odločili so se, da bodo velik del Mediterana zaradi pomanjkanja podatkov, oziroma ker preprosto ni ustrezal njihovemu modelu, izključili. Za osnovo so vzeli prehrano prebivalcev Krete in južne Italije, medtem ko so prehrano Francozov, Portugalcev, Špancev in prebivalcev severnega dela Italije enostavno izpustili. Kaj pa Afriški del Mediterana? Niti sledu o njem. Bolj detajlni opis Diete si lahko prebereš tukaj.

Ko so bile sestavljene osnove, je sledila določitev deleža maščob v prehrani. Presenetljivo so se odločili za 40% delež, ki ga je zagovarjala dr. Trichopoulou, oziroma je o njem pisal tudi dr. Keys v svojih prvih opažanjih na Kreti. Dr. Willet je zaradi "stare šole" bil obenem tudi veliki zagovornik ostalih rastlinskih olj. Menil je, da je maščoba ustrezna, dokler je v tekoči obliki. Zaradi tega rastlinska olja še naprej zasedajo svoje mesto v piramidi.

Leta 1993 se je začelo zares. Dr. Willet je v Cambridgeu organiziral prvo mednarodno konferenco, katere se je udeležilo več kot 150 eminentnih prehranskih strokovnjakov iz Evrope in ZDA. O njeni pomembnosti priča dejstvo, da so se je udeležili tudi dr. Keys, dr. Ferro-Luzzi, dr. Trichopoulou in celo sam guru nizko-maščobne diete Dean Ornish.

Tretji dan konference je dr. Willet predstavil svoj koncept piramide mediteranske Diete in pri tem požel izjemen aplavz. Piramida je bila tako rekoč enaka prehranski piramidi USDA, z nekaj "lepotnimi" popravki. Glavna razlika je bila v prisotnosti oliv in olivnega olja nekoliko nižje v piramidi, medtem ko je ameriška vse maščobe kategorizirala v isto skupino na vrhu piramide. Najbolj me fascinira dejstvo, da je uživanje sladkarij bolj priporočljivo od uživanja (pustega) rdečega mesa.


Levo USDA piramida, desno mediteranska piramida

Promocija

Naslednji korak po predstavitvi nove prehranske piramide in Diete je bila njena promocija. Močno znanstveno ozadje dr. Willeta in zelena luč dr. Keysa sta potrebovali le še sponzorska sredstva, za katera je bil odgovoren During oziroma organizacija Oldways

Interes za novega "ambasadorja" mediteranske Diete je izkazalo mednarodno združenje za olivno olje (International Olive Oil Council (IOOC)). Združenje s sedežem v Madridu, ki je financirano s strani združenih narodov, in se bori za ohranitev kvalitete in razvoj svetovne ekonomije olivnega olja. IOOC so se kmalu pridružili še gojitelji ostalih "mediteranskih" dobrin: španskega paradižnika in grškega krompirja. Zgolj informativno Španija in Grčija, oziroma celotna Evropska unija, je v dekadi za promocijo oliv in olivnega olja namenila okrog 215 milijonov $.

Ob zagotovitvi finančnih sredstev so sledile konference in srečanja, na katera so bili povabljeni strokovnjaki, pisci knjig in novinarji iz celega sveta. Čudovita pokrajina, okusna hrana, sproščeno ozračje in razglabljanje o prehrani naših prednikov niso nikogar pustile ravnodušnega. Če zapišem nekaj izjav udeležencev:

"It was fabulous. I felt if I'd died and gone to heaven. For five years I got invited to absolutely everything they did ... We had meetings in the most fabulous places where I never would have been able to go otherwise and under the most lavish circumstances. It was asolutely amazing."
Marion Nestle

"Every time you sat down there would be eight wine glasses at your setting. It was a level of caretaking and pampering that I had never expirienced. Orchids on the pillow, soft air floating in from balcony, and all that."
Laura Shapiro

Nenapisano pravilo vseh teh konferenc in srečanj je bilo samo eno: promocija in pisanje o mediteranski Dieti in olivnem olju. Če tej nalogi nisi bil kos, si preprosto izpadel iz elite. To je na svoji koži občutila tudi zgoraj omenjena Laura Shapiro, Marion Nestle pa je kasneje napisala knjigo Food Politics, ki obravnava vpliv prehranske industrije na prehransko politiko.

Ta del lahko zaključim le še z izjavo Nancy Harmon Jenkins, ene izmed soustanoviteljic Oldwaysa in avtorice knjige The Mediterranean Diet Cookbook:

"The food world is particularly prey to corruption, because so much money is made on food and so much depends on talk and especially the opinions of experts."

Olivno olje - eliksir zdravja ali zgolj dober vir mononenasičenih maščob?

Olivno olje človeštvo pozna že od časa starih Grkov. V takratnem obdobju so ga uporabljali predvsem za mazanje teles, Hipokrat pa je liste oljke predpisoval kot zdravilo za številne bolezni, od kožnih do črevesnih težav. Strokovnjaki so zaradi tega sklepali, da mora biti olivno olje že zaradi svoje zgodovine varno, če ne celo koristno za človeka!


Konec koncev že sam Homer ga je okronal za "tekoče zlato". Ga je res? Sprehod skozi njegovo Odisejo poda nekoliko drugačen odgovor. V njem se namreč olivno olje pojavi v drugačni besedni zvezi: "olivno olje v zlati steklenički". No ja, saj to je skoraj eno in isto. Tudi stari Helenskih zapisi ne omenjajo, da bi se olivno olje uporabljalo v kulinarične namene. Resda so ga poznali in uporabljali, toda kot se izkaže ne kot hrano, temveč v kozmetične namene. 

Kdaj se je torej olivno olje znašlo v naših kuhinjah? Zgodovinar Yannis Hamilakis, ki je intenzivno proučeval grško zgodovino navaja, da zgodovinski podatki kažejo na dejstva, da se je v Grčiji olivno olje v kulinariki začelo uporabljati šele v 19. stoletju. Podobno je s Španijo in Italijo, kjer se uživanje večjih količin oliv in olivnega olja pojavi šele okrog leta 1880. Glavni vir maščob prebivalcev Mediterana pred tem obdobjem je bila svinjska mast.

Kljub neoprijemljivi zgodovini so bili znanstveniki, še posebej dr. Trichopoulou zaradi zgoraj omenjene domobranske ljubezni, prepričani, da olivno olje igra pomemben člen pri zdravju in dolgoživosti njihovih prednikov. S tem namenom so bile narejene številne študije in raziskave v povezavi z uživanjem olivnega olja in njegovim vplivom na zdravje. Žal rezultati teh študij še danes niso najbolj prepričljivi. Strokovnjaki sicer domnevajo, da uživanje olivnega olja lahko pomaga pri preprečevanju nastanka raka dojk in nižanju krvnega tlaka, vendar so dokazi za to preslabi. Še največ dokazov je, da olivno olje pomaga znižati nivo LDLa, medtem ko nivo HDLa ostane nespremenjen.

Kot zanimivost naj omenim prizadevanja združenja severne Amerike za olivno olje, ki je leta 2003 podala pobudo, da se na izdelke, ki vsebujejo olivno olje doda oznaka "prehrana, ki vsebuje veliko olivnega olja lahko pomaga preprečiti bolezni srca". Ker gre za zdravstveno trditev je pobudo pod drobnogled vzela FDA, ki pa je pregled 73 predstavljenih študij o vplivu olivnega olja na zdravje ni prepričal. Pobuda je padla v vodo.

Olivno olje je bilo torej tako odlično promovirano, da je njen pozitivni učinek danes nekaj samoumevnega. Podobno kot prehrana z malo maščobami, ki se je zažrla tako globoko v našo zavest, da mislimo, da je z nami že od pamtiveka. 

Razumeti je potrebno tudi dejstvo, da pri pri študijah veliko vlogo igrajo "sponzorji" za imeni katerih se pogosto skrivajo proizvajalci in velika prehranska podjetja. Veliko posameznikov pogosto prebere samo zaključek študije, ki ima na zahtevo sponzorja študije "lepotne popravke". Ob prebiranju celotne študije pa se pogosto izkaže, da je povzetek kontradiktoren s samo študijo.

Vsekakor je olivno olje odličen vir mononenasičenih maščobnih kislin in določenih polifenolov, ki pa jih lahko najdemo tudi v drugi zelenjavi, vendar, kot so zaključili španski raziskovalci po pregledu znanstvenih papirjev leta 2011, za tehtno trditev, da ima olivno olje pozitiven vpliv na srčno-žilni sistem, je premalo dokazov.

Maščobe ali kaj drugega?

Problem mediteranske Diete, ki sem ga omeni že zgoraj, je njegova definicija kaj sploh je. Koliko sadja naj vsebuje? Koliko in katero vrsto zelenjave? Goveje meso, jagnjetina ali piščanec? Mlečni izdelki? Anna Ferro-Luzzi je po vprašanju na mednarodni konferenci na Japonskem leta 2008 katero sadje in zelenjavo priporoča izjavila:

"We couldn't say what, exactly, was the most important ... because the research is too vague. Even though we recommend eating more fruits and vegetables, it's not meaningful. It's not possible to know."

Na koncu imamo še vedno rešitev. Študije. In mediteransko Dieto jih je, podobno kot olivno olje, obravnavalo kar nekaj. Njihov skupni problem je žal ta, da so le približek pravemu mediteranskemu režimu prehranjevanja.

Lyon Diet Heart Study iz leta 1994 je tako na primer namesto olivnega olja skupini, ki so ji predpisali mediteransko Dieto, ponudila margarini podobno zmes iz oljčne repice. Le ta v primerjavi z olivnim oljem ne vsebuje večino mononenasičenih maščobnih kislin, temveč alfa-linolensko kislino - polinenasičeno maščobo iz skupine omega 3 maščobnih kislin. Tudi razlika v količini zelenjave in sadja je bila med skupinama minimalna.

Tudi velikokrat citirana študija GISSI-Prevenzione iz Italije je dejansko ugotavljala vpliv omega 3 maščobnih kislin in vitamina E. Kasneje so znanstveniki zaključek z nekaj lepotnimi popravki preprosto priredili tako, da je bilo govora o dieti.

Daljše obravnave sta vredni dve študiji. Prva je bila izvedena leta 2008 v Izraelu. 322 pretežno predebelih moških srednjih let so razdelili v tri skupine. Prva je uživala mediteransko Dieto, druga low-fat dieto in tretja low-carb dieto. Zaradi natančne izvedbe in dobre zasnove (moškim so kar dve leti, kot je trajala študija, hrano pripravljali po navodilih znanstvenikov) velja ta študija za eno izmed najbolj korektnih na tem področju. In rezultati?

Moški, ki so uživali mediteransko Dieto so se izkazali za boljše v primerjavi z low-fat dieto. Mediteranska prehrana je vplivala na upad trigliceridov in LDLa, porast HDLa, nižje vrednosti C-reaktivnega proteina (vnetna stanja) in nižjih vrednosti inzulina (pokazatelj sladkorne bolezni). Razlika se je pokazala tudi v izgubi telesne teže: 4,5 kg v dveh letih na mediteranski Dieti in 3,2 kg na low-fat dieti. Mediteranska Dieta se je torej v vseh pogledih izkazala za boljšo v primerjavi z low-fat dieto.

No, podati je potrebno še rezultate tretje skupine. Udeleženci študije, ki so uživali low-carb dieto so se na koncu izkazali za najbolj zdrave. Izgubili so največ telesne teže: 5,5 kg, v primerjavi z ostalima skupinama so imeli nižje vrednosti trigliceridov in višje vrednosti HDLa. Le LDL je bil v primerjavi z mediteransko Dieto višji, vendar pa, glede na zadnja dognanja (velikost delcev), to ni verodostojen pokazatelj za kar koli zaskrbljujočega.

Zadnja študija PREDIMED je izšla leta 2013. Španci so ogromno skupino ljudi (7447 moških in žensk med 55 in 80 letom starosti), razdelili v tri skupine: prva je uživala mediteransko Dieto z neomejenimi količinami ekstra deviškega olivnega olja, druga je uživala mediteransko Dieto z neomejenimi količinami oreškov, tretja pa je služila kot kontrolna skupina. 

Po petih letih so bili izsledki študije naslednji: v kontrolni skupini so zabeležili 109 "kardiovaskularnih zapletov" (srčna kap, srčni napad, ali smrt povezana s srčno boleznijo), v skupini z olivnim oljem 96, v skupini z oreški pa 83. Naslov v New York Times, ki je obravnaval omenjeno študijo se je zato glasil: "Mediterranean Diet Show to Ward Off Heart Attack and Stroke".

Če pogledamo v drobovje študije kmalu ugotovimo, da je PREDIMED zelo podobna zgoraj omenjeni Izraelski študiji. Kontrolna skupina je dejansko uživala nižko-maščobno (low-fat) dieto, ki je v zadnjih desetletjih postala standard po celem svetu. PREDIMED je torej le primerjava mediteranske Diete z low-fat dieto. Zanimivo je tudi dejstvo, da so vse skupine uživale enako količino nasičenih maščob, ki, kot priznava tudi sam avtor študije Serra-Majdem, sploh niso problematične.

Kaj je torej skrivnost prebivalcev Krete?

Čeprav mediteranska piramida bazira na žitih, sadju, zelenjavi in nizkem vnosu živalskih maščob to zelo verjetno ni bila hrana starih prebivalcev Krete. Kot prvo je potrebno izpostaviti dejstvo, da je dr. Keys Kreto obiskal v času Lenta, v obdobju katerega domačini ne smejo uživati hrane živalskega izvora. Kot drugo dobro vemo, da je Keys imel izjemen talent v prilagajanju in manipulaciji rezultatov.

Tudi jug Italije, ki služi kot "idealna" osnova za mediteransko Dieto je bil obravnavan v obdobju okrevanja po vojni. Dejansko so Kalabrijci svojo prehrano, ki je bila v tistem času bogata s sadjem, zelenjavo in olivnim oljem a skromna z mesom, označili kot "nadlogo" revščine. Tudi podatki o nizki telesni višini nabornikov v južni Italiji so dober pokazatelj "podhranjenosti" teh mladeničev pred odhodom v vojsko.

Ob pogledu v zgodovinske zapise ugotovimo, da so že stari Grki in Rimljani za svoje junake pripravili pojedine kjer je dominiralo meso, rdeče vino in kruh. Zapis iz Iliade o večerji ki jo je za Odiseja gostil Ahil je sledeč:

"Patroklos put a big bench in the firelight and laid on it the backs of a sheep and a fat goat and the chine of a great wild hog rich in lard."

In tudi Ancel Keys je o svojih prvih obiskih Grčije zapisal:

"In Crete the meat is mostly goat, beef and mutton, with occasional chicken or rabbit. In Corfu, the meat is mostly beef and veal."

Meso je torej del Grške kulture. Zaradi napačne interpretacije in ostalih okoliščin je bilo žal izključeno in postavljeno v ozadje. Zanimiva so opazovanja, da se je uživanje mesa v mediteranskih pokrajinah v zadnjih desetih letih povečalo za skoraj 10 krat. Glede na Keysove trditve bi morala obolelost za srčno-žilnimi boleznimi slediti temu trendu, torej eksplodirati v višave, vendar se je zgodilo ravno nasprotno le ta je ostala nespremenjena, oziroma je celo rahlo upadla. 

Res pa je, da je Mediteranu skupno eno. Uživanje majhnih količin sladkorja. Prebivalci Krete niso uživali tort, desertov in podobnih sladkarij. Sladico je predstavljalo zgolj sveže sadje in še to v sezoni, ko jim je bilo na voljo:

"Cretans do not serve desserts-except for fresh fruit in season ... Cake is seldom served and pie almost never."

In tudi študija sedmih držav kaže na veliko večjo povezavo srčno-žilnih bolezni z uživanjem sladkorja kot pa maščob. Ravno zaradi teh dejstev bi bilo potrebno razmisliti ali pozitivni učinki mediteranske Diete niso dejansko povezani z uživanjem majhnih količin sladkorja, kot pa maščob.

Je ključ do zdravja zgolj hrana ali imajo svoj vpliv tudi klima, odnos do življenja in mentalno zdravje?

Za konec

Mediteranska Dieta in mediteranski način prehranjevanja prebivalcev ob Mediteranu sta torej dva različna pojma. Za njen globalni uspeh so bili izpolnjeni trije pogoji: vplivna oseba z znanstvenim ozadjem, dober marketing in sponzorska sredstva stricev iz ozadja. 

Znanstveno ozadje mediteranske Diete in olivnega olja je, kot se izkaže, zgrajeno na precej majavih tleh. Študije so slabo zastavljene in slabo izpeljane. Zaključki so pogosto deležni "lepotnih popravkov", zaradi zahtev donatorja finančnih sredstev. Sicer pa, kot je razvidno iz zgornjih izjav, tudi ljudje, ki so postavili osnove mediteranske piramide, sami ne vedo kaj in koliko posameznih živil naj bi vsebovala.

Prepričan sem, da če bi nas grški staroselci videli s klobaso iz piščančjih prsi na popularnem "finskem" polnozrnatem kruhu, obloženem s paradižnikom bi jih verjetno kap od smeha. Danes to "še vedno" velja kot uravnotežen obrok, saj ustreza vsem standardom mediteranske piramide.

In konec koncev mediteranska Dieta se je v večini študij primerjala z low-fat dieto, pri čemer se je izkazala za boljšo. Sklepam, da če bi z low-fat dieto primerjali kateri koli tradicionalni način prehranjevanja bi prišli do podobnih rezultatov. V večini primerov celo do boljših.