ponedeljek, 07. avgust 2017

Živjo stres

Stres. Verjetno ga pozna vsak izmed nas. Če ne prej, takrat, ko na rumenih straneh preberete, da moderni človek živi pod ogromnim stresom. Telefon zvoni, e-mail nabiralnik piska vsakih pet minut, žena se dere, otroci jočejo. Za piko na i ima še pes slab dan in laja na tebe. Stres. Razvada ali že navada modernega človeka?

Čeprav bi se dalo na dolgo in široko debatirat o tem, kdo je glavni krivec in kdo ne, osebno na koncu pridem vedno do enega in istega zaključka. Mi sami. Konec koncev je v naših rokah, kako se z njim spopademo in kakšne tehnike uporabi za boj proti njemu. Tudi na tem področju farmacija cveti. Antidepresivi se danes prodajajo kot Šumijevi bonboni za časa Jugoslavije. Ker pač drugih ni bilo. In ker je človeku, žal prevečkrat, "lažje" izbrati "čudežno" tableto, kot da bi poiskal alternativo.

Veliko posameznikov za "ekspresno hitro" stanje naših življenj vidi v tehnologiji. Ta nam je po eni strani prinesla ogromno. Nas povezala, nam olajšala vsakdanja opravila, nas zavarovala. A po drugi strani nas tehnologija tudi poneumlja. Konec koncev kdaj si nazadnje med večerjo odložil svoj pametni telefon za pet minut in namesto njegovega osem-jedrnega procesorja za komunikacijo uporabil svojo lastno pamet?


Za sprostitev zadnje čase ribarim. Precej. Ni ga lepšega občutka, ko si po celem dopoldnevu betoniranja rečeš, da greš popoldne malo odpočit roke in noge in potem namesto sedenja in uživanja ob vodi ne sediš niti pet minut. Jebiga, kdo zna zna. Smeh.


Redko kdo ve, da ribarim že od malih nog. Kot mali deček sem se večkrat pridružil stricu na ribolovu na Kraščih, kjer sem osvajal prve ribiške naveze in odnos do ravnanja z ribami. Ja, tudi ribolov ni samo namakanje trnka v vodi in čakanje na trofejo. Je veliko več. Je odnos do narave, do živali, do vsega, kar se okrog tebe dogaja. Je odnos do naših prednikov, katerim se lahko zgolj zahvalimo, da so začeli uživati ribe in s tem povzročili rast človeških možganov.



Čeprav človeških možganov sploh zadnje čase ne razumem. Ravno včeraj na ribolovu na ušesa ujamem debato med dedkom in vnukom o tem, katero vabo bosta obesila na trnek. "Dedi, dava tej bojlije, ka nama je teta dala?" "Nej tej ta vrže, ka šenki dobiš neje dobro. Ka misliš, ka bi ti šenki dala nekaj, ka je dobro?". Da prevedem, vnuk je vprašal, če bosta uporabila bojlije (ribjo vabo), ki mu jih je verjetno trgovka podarila ob nakupu v ribiški trgovini. Dedek je odrezavo odvrnil, da tisto, kar dobiš zastonj ni dovolj dobro. Dedek je imel srečo, da se mi je na trnek obesil 10 kilski krap, če ne bi iz mojih ust zletela kakšna sarkastična pripomba. 

Smo res prišli tako daleč? Da tisto kar dobimo zastonj ni dovolj dobro za nas? Da tisto kar dobimo je "odpad". Ki ga, če bi bil dober, nikoli ne bi dobili? Zdi se mi za malo. Konec koncev vem za katero trgovino gre in ne bom omenjal zadev javno. Ljudje smo res fauš. Kako zelo, je slišati v odličnem intervjuju z Jankom Kodilo na rtvslo. Čeprav sva bila soseda, se v živo nikoli nisva pogovarjala. A se še danes jasno spomnim vseh njegovih besed, ki jih je poudaril v intervjuju. O tem kako so vsi govorili, da Kodila vse kar počne, počne le za lasten žep. O tem kar je ustvaril danes pa nihče ne razlaga na glas. G. Kodila, kda te srejčan ti sejgnen v rokou.

Vir: RTVSLO


Kakšna je razlika med kitajsko robo in izdelki domače obrti in zakaj so le ti nekoliko dražji pa sem pisal že tukaj.

Če se vrnem na začetno temo je stresa res veliko več, kot mogoče pred tridesetimi leti. Toda še več je tega, da se z njim soočamo na napačen način, kot tega, da bi bil kaj drugačen kot nekoč. Še vedno nima zob, še vedno ne preži za nami v bližnjem grmu in še vedno ga znanstveniki še niso uspeli identificirati in mu dati fizične oblike. Če zaključim je torej stres v največji meri odvisen od nas samih. In od tega, kako se z njim soočimo. Lahko bežimo pred njim, lahko pa mu pogledamo v oči in rečemo "ajde miško, udari". 


Konec koncev življenje je zgolj ringišpil. In dokler si vrtiš dobro muziko, v njej uživaš, veš, da si na dobri poti.