sreda, 29. november 2017

Živjo življenje

Tale blog ti pišem že tri mesece. Vem letos sem precej zanemaril pisanje, a misli enostavno niso več tam, kjer so včasih bile. Vedno več stvari, vedno več odgovornosti in glavi enostavno včasih zmanjka energije, da bi povedala to kar misli. Tudi leta svoje napravijo (smeh).



Za začetek naj ti povem, da sta najlepši stvari, ki sta se mi zgodili v življenju tvoja mama in ti. Ko sem te prvič dvignil v roke je ves svet za minuto obstal. Si del mene in vedno boš. Ko si me prvič pogledala s tistimi majhnimi očmi sem takoj spoznal smisel življenja. Imeti nekoga rad.

Vež življenje bo en čuden ringišpil. Bo lepo, bo grdo. Bo enostavno, bo težko. Bo črno in bo belo. Na koncu dneva bo točno tako, kot si ga boš sama ustvarila. Ja, kot fant tega stavka nikoli nisem razumel: " življenje de tak kak si sam narediš". Ok razumem, ampak kaj lahko jaz naredim?

In ravno tu se skriva odgovor. Ničesar ali zelo zelo veliko. Vse je v tvojih rokah. Pogled na svet, pogled na ljudi, pogled na naravo, ki nas obdaja. Ko je težko se ustavi. Zadihaj. In pomisli na nekaj lepega. Na ljudi, ki te imajo radi. 


Bodi poštena do ljudi. To te bo velikokrat veliko stalo, a verjemi, lažje je zvečer zaspati in misliti na to, da si nekomu polepšal in olajšal dan. Veš ljudje smo namreč čudni stvori. Ko nekaj imamo, bi radi vedno več. Več denarja, več koristi, več vsega.

Pred leti smo zaradi krize jamrali, da ni služb. Zdaj, ko so se zadeve nekoliko uredile, jamramo da zaslužimo premalo. Ljudje ne bodo nikoli siti. Bodi zadovoljna s tem, kar imaš, a vedno strmi k čemu boljšemu. Boljše je že tudi to, da osebnostno rasteš iz leta v leto. Tega ti nihče ne more vzeti, a redko kdo bo opazil kako velika si. Veš nikoli ne bom razumel ljudi, ki se zadovoljijo s tem kar so in ne rastejo.


Spoštuj naravo. Samo ena je in zelo zelo dolgo rabi, da si enkrat opomore od pizdarij, ki jih počnemo danes. Ne govorim, da se pridruži kaki ekstremistični skupini za zaščito tega ali onega, temveč zgolj to, da spoštuj kar so naredili tvoji predniki in recikliraj tisto, kar se da reciklirati.

Veš, ko me tvoja mama sprašuje kaj razmišljam na sprehodu ji pogosto rečem, da poskušam pustiti misli na pašo. A v bistvu premišljujem o tem, zakaj je cesta speljana ravno po tem odseku in zakaj obstajajo taki debili, da ne morejo pločevinke piva ali vrečke čipsa odpeljati domov, temveč ju v šusu zalučajo skozi šipo avtomobila. Ker sta pivo in čips obvezni spremljevalec na poti domov?


Za konec naj ti še povem, da te imava z mamo zelo rada. Včasih bova naredila tudi kaj, kar ti ne bo všeč in boš zaradi tega jezna na naju. A to je življenje. Je lepo, je grdo. Je enostavno, je težko. Je črno in je belo. Na koncu dneva je točno takšno, kakšnega si narediš. Pa vse dobro ti želim.