iLive

Strahovi, misli in še kaj

2012-02-24T07:23:00.000+01:00

Razmišljate kdaj o svojih notranjih strahovih? Česar vas je najbolj strah? Ne govorim o pajkih, temi, neznancih, govorim o nematerialnih stvareh. Strah pred neznanjem. Moj najhujši. Da vlagam v nekaj, kar se izkaže za neuspešno, da zapravim spet nekaj let, kot nekoč, za prazen nič. No egoistično sklepanje mi je rekla, če tistega ne bi bilo sedaj ne bi bil to kar sem. Res je.

In kaj narediti, da bi ta strah minil? Prvo je priznanje. Tako kot sem zgoraj napisal, da si glasno poveste, česar vas je strah in si želite to odpraviti. Na ta način se zavedate in ne skrivate stvari pred sabo.

En zanimiv članek. O vplivu inteligence na naš način odločanja. Konservativnost ali liberalnost, v katero skupino se uvrščate? Vsaka lahko pove marsikaj o vas. Ali ljudje močno vplivajo na vas in vaše odločitve, ali pa ste bolj svobodne narave, uporniki, ljudje, ki mislijo s svojo glavo?

Zanimiva so predvsem dejstva, ki v rani mladosti vplivajo na kasnejšo usmeritev v levo ali desno. Ali nas šola dejansko česa nauči, nam daje možnost izbire, ali nam vsiljuje dejstvo "to je prav" in "to je narobe"? Vsekakor zadnje. Primer so nekdanje zasebne šole (tujina), ki so v svojih učencih vzpostavile močan interni lokus kontrole. Posledično so, ko so ti učenci odrasli, potrebovali nekoga, da jih še naprej vodi.

Interni lokus kontrole? Teorija osebnosti, ki razlaga koliko oseba verjame, da lahko vpliva na dogodke. Delimo ga na tri skupine:

- tisti ki verjamejo v nekoga močnega, tisti ki rabijo močne voditelje, šefe

- tisti, ki igrajo na srečo

- tisti, ki so močno verujoči

Zanimivo je, da se stvari lahko močno križajo med sabo. Če si ogledamo primer. Imamo močno izobraženo osebo. Ker sem v tej branži izpostavimo dr. znanosti, natančneje dr. fizike. Posledično naj velja, da je inteligentna. Izkaže se, da se jih veliko vrti v nekem začaranem krogu, saj so obenem močno verni, obenem dr. znanosti. Ti dve kategoriji pa se med sabo močno križata. Predsodke tem znanstvenikom namreč sooblikuje vera.

Pa politika? V njej je vedno manj mladih ljudi in vedno več senilnih starcev, ki držijo iz leta v leto vse niti v svojih rokah in niso pripravljeni na spremembe. Njihov položaj se iz leta v leto samo spreminja, če si letos minister za okolje lahko drugo leto poskusiš biti minister za promet, tak da si malo splošno razgledanost razširiš. Taka politika je brez perspektive. Kot primer spor med politiko in sodiščem, zmagovalec je jasno politika. In zakaj si nekateri že danes gradijo varna pribežališča v Avstraliji? Volitve so za mladino zato izguba časa, bolj verjamejo v resničnostne šove, za katere si nadejajo da bodo odkrili le njih in jih ponesli med zvezde. Utopija.

Pa še na kratko o razmerju dveh, ki se odločita za skupno življenje. Ljudje smo navajeni prilagajanja situacijam, včasih preveč. Primer je ko oseb pred poroko sveto verjame v svoje stališče, obkroži eno mnenje, takoj ko ji stopi na pot pravi, ki jo je sposoben prepričat, da se moti, takoj spremeni svoje mnenje. Idealno razmerje je tako, ko si dva dopuščata drugačnost. Harmonija enega in drugega. Če vsaj eden izmed partnerjev ni pripravljen se prilagajat in opazi, da mu je v roke dana moč, jo začne večinoma izkoriščat. Spet, taki smo ljudje ponavadi po naravi. En dober na to temo.

Če hočeš biti, misli s svojo glavo, levo ali desno nima veze, ti samo misli.

Danes sem v molu

2012-02-17T06:43:00.000+01:00

Že kar nekaj časa je mimo od zadnjega pisanja. Materiala je bilo vedno polno a sem na koncu vse skupaj poslal v kurac. Enostavno mi ni bilo do fantaziranja.

Trenutno capljam na mestu, ne vidim se namreč več v tej smeri v katero hodim. Ni v tem, da mi ne bi uspevalo ampak v tem, da enostavno vse kar delam delam z močnim uporom. Da je vse skupaj še lepše ti jo tam zgoraj dodatno začinijo in vsake toliko butnejo s kako cvetko ven. Ja tak je pač naš sistem, ni čudno da gre vse k vragu.

Kako naprej. Ne vem, se še odločam. Služba, kaj drugega, bomo videli.

So dnevi, ko razmišljaš kaj sploh si dosegel, imaš kaj za pokazat ali ne. Dobiš tisti občutek, da vedno samo delaš a nič ni za pokazat. Egoistično razmišljanje. Pa tole, tole in tole, kakor tudi tole? Vem, ampak vsake toliko imam pač pun kufer vsega.

Zato bo tale bolj kratek, če se spravim še v politiko ipd. bo preveč hudo zgledalo.

Seveda so tudi lepi trenutki. Tisti, ko sva skupaj. Tisti ko za Valentinovo nič ne dobi, ker sovražim komercialo, a jo na preprost dan čaka zavitek na predpražniku in ji ni čisto nič jasno. Tisti, ko se kulturno izobražujeva in debatirava o tem, zakaj so izumili ključavnice. Tisti, ko skupaj odkrivava kulinarične dobrote in tiho upava, da en drugega ne bova zagiftala. Tisti ko preizkušava Ikeino kuhinjo na različne načine in se oba strinjava s tem, da so Gorenjevi pralni stroji res najboljši. Pa vse do tistih, ko počasi delaš na sebi, poskušaš narediti nekaj dobrega zase in obenem še za dobro drugih. So še ljudje, ki to cenijo in znajo reči hvala.

Skratka, življenje je lepo, vsake toliko se pač moraš odločiti ali greš v pravo smer, ali je potrebno da zapiha nov veter v tvoja jadra.

Rojstvo

2012-01-29T15:27:00.000+01:00

Brez pompa, brez slovesnosti, brez posebnega blišča. Uspelo name je. Od tistega toplega decembrskega dne, ko sta mi rekla, če se lahko zaneseta name in bi to stvar prevzel, do tega vikenda. Ponosen. Zelo.

http://www.maxximum-portal.com/index.php

Kot neko novo obdobje. Toliko sprememb. Toliko novih stvari. In tudi onadva si zaslužita vse dobro. Še posebej ljudi na katere se lahko zaneseta.
Večkrat greš do meje, pa še malo čez. Da vidiš ali si sposoben zdržat pritiske, da vidiš kako strukturo si si ustvaril, da vidiš ali boš zmogel ali pa stisnil rep med noge. Mi je bilo to treba? Ne. Utrujenost, borba s časom, organizacija. Da se, če hočeš.

Naučiš se. Marsikaj. Tisto kar ostali ne vidijo in se jim zdi čisto spontano. Tiste alineje. V zvezku. Bo zvenelo egoistično toda marsikdo danes enostavno ni pripravljen stvari speljati do konca. Odgovornost. Ena beseda, močnega pomena. Marsikdo si je enostavno ne upa prevzeti nase.

Ta teden prvi pisni izpit. Da mi slučajno ne bo dolgčas. Iz angleščine v slovenščino, in iz slovenščine v neko drugo slovenščino. Ja tako nekako zgleda. Uspešno.

Vam je že jasno kaj pomeni? Ne? Kaj pa če zapišem v slovenščini: Domišljija je pomembnejša od znanja. Kaj bolj jasno ali gremo še naprej? Zapišimo na malo bolj drugačen način: lastno znanje je pomembnejše od vsesplošnega znanja ("to je tako in nikakor drugače"). Sedaj bi vam že moralo biti jasno, če ne pojdite še enkrat od začetka.

Ljudje postajamo, kako bi se lepo izrazil, razvajenci. Če nam nekaj manjka 5 minut delamo že celo paniko. Vse nam je prinešeno k riti, zadnje čase še celo odnešeno. Nobeden več nič ne bi delal, vsi bi samo radi imeli. Konec koncev nas "krasni novi svet" tega uči. Žalostno. Toda koliko dejansko potrebujemo?

Sprehajam se po supermarketu. Opazujem kaj pada v košarice. Sodobna hrana. Preseravanje tristo na uro. Sladoled sredi januarja, trgovine na 500 metrov, hrana po eni strani "polna", po drugi pa tako "siromašna". In potem slika, ki jo vidiš v čakalnici zdravstvenega doma. Povišan krvni tlak, diabetes, debelost. Bolezni moderne dobe. Dobe, ki naj bi nam prinesla veliko dobrega, dejansko pa nam odnaša vse tisto kar potrebujemo v osnovi. Ja "novo, novejše, najnovejše".

Čeprav sem se zaenkrat umaknil iz teka sem še vedno "aktiven". Sedaj članek še za tretjo revijo. Kmalu več. V zadnji številki Maxx F&BB intervju z mano. Njegove oči so, ko sem mu ga pokazal, žarele od ponosa. Trenutno sem se pač odločil, da je čas še za druge reči v življenju. Čas da se naučim nekaj novega. Da naredim še kaj na sebi. Nekateri to obsojajo, jaz ne. Vse je del velikega plana. Plana, da si iz dneva v dan vsaj malo boljši, in da v vsakem izmed njih najdeš nekaj lepega. Plana, ki ni zapisan ampak je odvisen od tebe samega.

Imam ljudi, ki mi stojijo ob strani, verjamejo vame, mi zaupajo in s svojo prisotnostjo dajejo motivacijo za naprej, čeprav tega niti ne vedo. Saj jim ni treba vedet. Sem zdrav. Sem vesel tolko kolko rabim bit. Torej imam vse kar rabim.

Aja, a loto ste že vplačali?

Lotomanija

2012-01-21T20:34:00.002+01:00

Lotomanija. Stotisoče ljudi čaka na tisti večer. Na tisto sedem mestno številko. Številko, ki ti prinese boljše življenje, blaginjo, brezskrbnost, vse bo na dosegu roke. Stojim in gledam. Množice, ki vplačujejo in prodajalke, ki se prijetno smehljajo. Vse skupaj podobno eni veliki "avtopralnici". Mika me. Pa ne bom. Poglejmo z druge strani. Einstein, Planck, Stefan, Goethe, Bach, Mozart. Imena, ki so pisala zgodovina. Imena, ki ne bodo nikoli šla v pozabo. So zadeli na lotu? Ne. Vse so si izborili z lastnimi rokami. Gradili iz čiste nule in prišli do tega, da se o njih govori in piše stoletja po njihovi smrti. Za časa svojega življenja večkrat prej izkoriščani kakor hvaljeni. Ampak vem, da so se tega zavedali. Zakaj? Ker niso delali za denar, za materialne dobrine, niso delali zato, da bi bolje živeli, da bi se naokrog prevažali z X5ko ali novim C-jem, delali so zato, ker so hoteli nekaj prispevati, k razvoju človeštva.

A mislite, da če bo kateri politik zadel bo v parlamentu kaj boljše. Občutek, kot da glas ljudstva v tej "pravni" državi, ki se gre za neko polnovredno članico EU, ki pade na kolena ob vsaki omembi tistih par kvadratnih metrov zemlje, za katero se tepejo samo na visokem nivoju. Nižje se ne moremo spustit. Res ne. In potem se sprašujejo zakaj se mladina raje zapija kot žuli klopi in vidi pred sabo neko svetlo prihodnost. Mislim da si jo že en teden prepevam.

Ne oziram se na to. Gradim naprej. Na svojem. Z tistimi, za katere vem, da imajo pred očmi neko vizijo. Ljudje, ki želijo nekaj prispevati ne pa samo gledati na svojo lastno rit. Tokrat sem se spustil še malo v menedžerske vode, kot mi je Marko dejal. Vsaka izkušnja nekaj dobrega prinese. Vedno. Pomembno je le s katere strani pogledaš nanjo. Pa malo ga razbremenim, konec koncev dobro ve, da se lahko zanese name. Da ga ne bom pustil na cedilu. In to mi je dal jasno vedet. Hvala. Ponosni bomo na to, kar prihaja, ampak o tem več prihodnjič.

Treningi? O ja. To je to. Čista jeba. Ko minimalno spreminjaš stvari in po tedne čakaš, da vidiš ali je napredek ali ga ni. In če ga ni spet spreminjaš in prilagajaš. Znanost! Ampak totalno mi je všeč. Ko vidim, da jih pustim brez diha. Ker vem, kar pomeni predanost, vizija, cilj, in nekompliciranje ter uživanje v tem, kar počneš. Slika je napredek v osmih dneh. Tudi sam sem nekaj časa strmel. Zadovoljen, zelo.

Seveda tudi brez nje ne bi šlo. Čeprav ji tega ne morem dopovedat. Srečna sva. Ker imava en drugega in lahko srečo med sabo deliva. Obenem pa živiš nek svoj lajf. Danes na sprehodu novo odkrivanje neznanih kotičkov Ljubljane. Stric Zoki ti si res car. In ko jo pogledam v oči. tisto veselje, ki ga vidiš le v očeh najmlajših ko dobijo največje darilo za Dedka Mraza in cel teden ne morejo zatisnit oči ampak vsakih pet minut gredo pogledat, če je vse ok s tistim kar so dobili. Neprecenljivo. Ja tudi moški še padamo na kolena, čeprav si tega ne priznamo ravno pogosto.

Po novem me najdete v štirih različnih revijah. POSTANI Fit, Maxx Fitness in Bodybuilding, Tek Plus in najverjetneje še v prihajajoči številki Tekač. Tudi od maratonov se nisem poslovil a letos v nekoliko drugačni vlogi.

Kulturni večer

2012-01-15T07:32:00.004+01:00

Kulturno izobraževanje. Prešernovo gledališče Kranj. Romantična drama: Proti severnemu vetru avtorja Daniela Glattauerja. Hvala draga.

Zanimivo prepletanje dveh povsem neznanih zgodb, ki sčasoma prerasteta v interaktivno ljubezensko zgodbo. Zvestoba proti ljubezni, kdo je močnejši? Vsekakor zanimiv konec, ki človeka pusti v rahli negotovosti.

Vprašanje, ki se ti poraja: kaj je ljubezen? Kdaj človek ve, da je zaljubljen? Kdaj se človek zaljubi? Kaj je potrebno, da se zaljubiš? Z biološko kemijskega stališča. Vonj? Okus? Sluh? Vid? Ali preprosto le nuja, da zadovoljiš neko notranjo potrebo? Verjetno je njena trdnost odvisna ravno od tega, na katerem čustvenem nivoju jo dosegaš. Toda kaj se dogaja? Bo treba po kaki literaturi malo pobrskat.

In kdaj veš da je ljubezen tista Ljubezen? Kdaj veš, da ni to eno ali več sezonsko druženje z nekom, ki ima ta trenutek podobne misli kot ti, podobne potrebe kot ti in je pač naključje hotelo, da sta bila ravno v tistem trenutku na tistem mestu?

S fizikalnega stališča spet neko ravnovesje energij. Energij, ki se ne prekrivata, ampak na nek način dopolnjujeta, pretakata med sabo. Ljudje okrog tebe to energijo čutijo, in vidijo. Pomislite na tisti nivo, ko so ljudje, ki so vam dejansko blizu srečni, ko vas vidijo nasmejane in z iskricami v očeh, pa četudi vam ne rečejo tega direktno je to moč razbrat iz njihovih nasmeškov. In na drugi strani ljudje, ki vam na ne preveč očiten način razlagajo ali vas ni strah, da bo tega nekoč konec. Konec? Zakaj, da bi zadostili vašim potrebam in vam dali prav? Ali preprosto zato, ker jih je strah tako močne sinergije in nimajo moči, da bi na kakršen koli način vplivali na njo?

Približujemo se koncu. Z vsakim dnem ko kliknem na URL sem vedno bolj zadovoljen s končnim izdelkom. Čiste linije, ne preveč vsiljiva vsebina, okusna mera informacij, interaktivne vsebine in dejstvo, da ti sam diktiraš kaj in kako. Hvala za zaupanje. Občutek, da ti nadziraš razvoj nečesa novega. Stvar ne bo šla iz mojih rok, oziroma dobila zelene luči, dokler ne bom zadovoljen in ne bodo vse alineje v zvezku izpolnjene.
In pribije mi, da naj vzamem tutorial v roke, se igram z nastavitvami in ugotovim, kako funkcionira. Da imam dovolj časa za to. Ja res nimam drugih pametnejših reči za počet kot jebat se s php. OK v prvem približku ga pošljem v kurac, v drugem pa vem, da ima vsaka stvar nek svoj namen in se bo nekoč obrestovala.

Konec koncev smo v času, ko je konkurenca huda. Biti uspešen pomeni biti predan temu kaj počneš. Polovičarstvo ni sprejemljivo. Končni izdelek mora biti 99,7 %. Konec koncev ste vi naročnik in vi diktirate tisto kar hočete in kaj ne. Hvala vama za zaupanje.

Razganja me. Hudo. Testo dieta očitno vpliva na nivo hormonov v mojem telesu. Počasi gre naprej, dokaj čisto. Trenutno 68. 6-8 obrokov na dan, vsaj pol kile piščanca in dvajset dag govedine, cela jajca in beljake ter po potrebi whey. Hidrate na trening dan 35%, na netrening dan izpustim. Moč počasi raste, še bolj pomembna je povezava živci-mišica. Regeneracija je zahvaljujoč BA neverjetna. O BA boste lahko prebrali tudi moj članek v naslednji reviji TekPLUS. Pa ne pozabite na naslednjo revijo Maxx Fitness Mag, sem tudi not.

Pravljice

2012-01-07T17:50:00.001+01:00

Verjamete v pravljice?

Pregovor, ki da mislit. So iluzija? Pripoved? Ali le način, ki nas že od malih nog uči nekaj novega, nekaj neznanega, na nam takrat jasen jezik?

Princi na belem konju? Ja obstajajo. Še danes. Le da so se malo modernizirali. Kako?

1. Vozijo Clio Storia ali Twingoja. Obvezno bele barve (pač iz navade). Zakaj? Made in Slovenia. Če želiš srečat pravo Slovensko dekle moraš biti tudi sam v osnovi zaveden Slovenec.

2. Delijo tisto, česar imajo preveč. Ok ne v smislu Robina Hooda, jemlji bogatim daj revnim, ker se vam kaka Davčna inšpekcija, ali pa še huje, kaka protikorupcijska komisija ne sedeta za vrat.

3. Odkritost. Pravičnost. Razčiščeni pojmi. Osnove, če tu zajebeš si niti Cliota prej ne omisli.

4. So opazni. Ne zaradi preseravanja ampak odnosa do stvari okrog sebe.

Pa še bi lahko naštevali. Torej interpretacija, način dojemanja ali preprosto izmišljene zgodbice, da otroka čim prej spokamo spat?

Dojemanje tega, kar se ti dogaja. Kot tisto, kar piše v knjigah. O čem razlagajo strokovnjaki. Kako to mora bit. Brez preseravanja, brez razlaganja to, ono, tretje. A veš tisto, ko si na treningu pa te pokliče kaj bi rad jedel po njem. In marsikaj bi naredila samo zate. Ja, ni ti jasno zakaj.

Ko jo poslušam, kako mi govori. Ja, lahko povem natančno obnovo, čeprav opazujem samo gibe njenih ustnic, zavijanje z očmi, in mahanje rok. Pogled, ko se pojaviš z nageljnom pred vrati in ji ni čist nič jasno. Ko te boli tam notri, ko moraš it. Čeprav nočeš uničit njenega sveta, bi rad bil le del njega. Delaš se bedasto močnega, kao stari dobri Western stajl. Baby I'll be back. Mhm. Moški in njihov egoizem pač.

In ko greš v fitnesu do konca. Ko boli. Ko si na tem, da preprosto pošlješ vse u kurac in se greš raje rekreacijo na kavču s pivom v eni in daljincem v drugi roki. Ne. Zaradi nje.

Napredujem. Počasi a čisto. 100% predanost. Iz dneva v dan ugotavljam, kar mojemu telesu najbolj odgovarja. Logično je, da je še veliko prostega prostora za manevriranje. Konec koncev je telo zelo adaptiven stroj, ki vedno znova rabi drugačne dražljaje. Ni lahko. Pri teku enostavno greš, odtečeš in si z malo truda iz dneva v dan boljši. 100 m več, par sekund boljši rezultat. Tukaj? Strpnost. Delo iz dneva v dan. Rezultat je enak vložku. Merjen v mesecih, letih. Za tistih nekaj kvalitetnih kilogramov se jebeš iz dneva v dan. Iz leta v leto. Odpre ti oči. Spoštovanja vredno. Tisti, ki jim uspeva. Čeprav si že ob malo vidnejšem napredku označen za steroidnega. Pač nisi eden tistih, ki za regeneracijo obišče bližnji bar. Kot sem rekel, rezultat je enak vložku.

Piči me še. Vsake tolko. Ko sem v bližini glavnih "križišč". Tisti občutek, ko je bil nedeljski PST jutranja rekreacija pred kosilom. Ko je jutranji vlak za Zagorje in "peš" nazaj izlet iz dolgočasja. In časi, ko so te vsi pošiljali k norcem. Toda več kot berem, bolj odprte so moje misli. Za nove ideje, drugačne poglede na svet. Neverjetno. In najboljši so tisti katere osebno in njihove teorije, vsi pošiljajo k norcem. (trenutno)

Ta teden me je po dolgem času izdal imunski. Očitno je bilo vsega preveč. Ampak, kar te ne ubije, te naredi močnejšega. Vedno. Positive thinking.

Report

2011-12-31T09:29:00.000+01:00

Lahko bi na dolgo in široko, pa bom zaključil na svoj način.

Če ne morete teči, hodite, glavno je da se premikate...

...nekega dne boste zagotovo prišli do cilja.

Berite knjige, izobražujte se...

...naučeno delite z ostalimi.

Gradite na svojih sanjah...

...tisti ki vztraja uspe.

Bodite izvirni...

...lotite se novih izzivov.

Potujte...

... odkrivajte neznane kraje.

Ne komplicirajte...

... malo je lahko več.

Imejte se radi...

... in imejte radi ljudi okrog sebe.

Agencija Mori bi vam verjetno sedaj izstavila račun, jaz vam ga ne bom. V prihajajočem letu si drznite biti drugačni. Ko se jutri zbudite ne boste začeli znova, ampak boste gradili naprej. Ne sanjajte ampak živite svoje sanje. Življenje ni pravljica, vedno se bo našel nekdo, ki vas bo jebal v glavo. Toda od vas samih je odvisno na kakšen način boste to sprejeli in na kakšen način se boste odzvali. Boste živeli ali životarili. Boste gradili ali kupovali že zgrajeno.

V prvi vrsti imejte radi sami sebe, šele nato ste sposobni sprejeti ostale. Sreče ne iščite ampak jo delite. Kajti ne glede na nova odkritja še vedno velja osnovni fizikalni zakon o energijah, ki pravi, da je akcija enaka reakciji. Na takšen ali drugačen način.

Pa srečno 2012!

Kuverta

2011-12-21T20:47:00.003+01:00

Načeloma bi začel z šolo, ki je number one pri meni. Pa ne bom. Bom začel s kuverto. Belo. Pa ne za Božička. Zame. Začelo se je s tistim nedolžnim "V kuhinji je nekaj zate". Miza. Steklena. In gor tri svečke. Povabilo. Vse ostalo je najino.

Drug dan družabni večer. Mladina in otroci. Ja tole bom še dolgo poslušal. A jebiga otroci dobimo največ pozornosti. A si v redu? A boš kaj spil? A te zebe? Ne, saj ne izkoriščam. Fajn pa je slišat, da si še pri 25ih frišno mlad. Upam, da bo čez dvajset let ista zgodba.

Kasneje zvečer še ena slika. Po mobitelu. Rad bi kaj povedal. Pa enostavno ne morem. Ne najdem, ker če bi kaj, bi zajebal tisti trenutek.

Še vedno jezen, ko govorim o čustvih. Kaj gre skozi tebe. Kaj se v tebi dogaja. Kakšne asociacije ti gredo skozi misli. Vseeno vem da lahko. Ne ne vem, čutim.

Ko si ne delaš utvar. Živiš tako kot je. Po svoje. Le z neko dodatno pozitivno lastnostjo. Z osebo, s katero deliš sreči in jo ona deli s tabo. Ne moreš verjet kak to fajn funkcionira v praksi.

Danes sem jo dobil. Rdeče platnice. Trda vezava. Pečat univerze. Pa najbolj kul napis INŽENIR!!

Čuden občutek. Ko govori in razlaga o znanju pa o tem pa onem. Kaj dejansko odneseš? V teh štirih letih? Nisem čisti fizik. Maš geke pa freake. Jaz spadam med slednje.

Zakoni so pač zato da jih preverjamo, ne? Ja. Pa da po možnosti uvidimo še kakšno drugo možnost, ne? Ja. Pa da se igramo z njimi in jih interpretiramo na lep domač kmečki način, ne? Ja.

Disciplina. Striktnost. Ni mi prav, ko mi govorijo, da sem bil priden, da mi je uspelo, itd. Lej vsakemu lahko. Ni težko. Samo vztrajat je treba in imet nek jasen cilj pred očmi. Da se za nekaj odločiš. Da stojiš za neko stvarjo. To pomeni odgovornost. Si jo pripravljen sprejet? Odgovarjat za svoja dejanja in obljube? Ali imate raje nekoga za backup, da lahko s prstom pokažete nanj? To je tisto kar bi te faks moral v osnovi naučit.

Spet mi je bila zaupana velika stvar. Dela bo ogromno. Težko breme na mojih ramenih. Ne sprašujem se več ali sem zmožen stvari speljat do konca. Sedaj se sprašujem v kakšnem času jih lahko izpeljem. So ljudje, ki mi stojijo ob strani in vlivajo motivacijo. Pa tega sploh ne vedo. Ni treba da vedo, ker tako ostanejo to kar so in ne postanejo tisto, kar bi drugi hoteli da so.

Špona me. Čez joške. Je itak šefe rekel, da imam potencial. No strokovno rečeno dovolj mitohondrijev. Sem menda ko Palumbo. Torej je prav da to izkoristimo in se naučimo še česar novega. Počasi. Tak v stilu. A veš tist ko stopaš tako neopazno mimo. Počasi. Brez pompa. Brez slavja. Neopazno. In tak počasi presenečaš, samega sebe, in ostale.

Prazniki so pred vrati. Preživite jih kar se da v miru in krogu najbližjih. Mejte se radi. Vsak dan. Včasih pač poti zavijejo v drugo smer. Včasih ne gre tako kot si prestavljamo da gre. Pa ne bat. Nikoli niste sami. Imate samega sebe. Če pa odprete še oči boste odkrili še kaj drugega.

How to Live Longer and Feel Better

2011-12-18T07:14:00.001+01:00

Knjiga, ki vam ne bo spremenila pogleda na svet. Knjiga ki vam ne bo postavila življenja na glavo in vas pustila nekje na razpotju. To je knjiga, ki vam bo podala pogled na življenje, dogajanje v telesu na drugačen način, kot ste ga vajeni. Njena osnovna tema je ortomolekularna medicina. Veja medicine, ki zaenkrat še ni uradno priznana a vse bolj, zaradi svojih pristopov in rezultatov, pridobiva na svojem pomenu. Linus Carl Pauling, dvakratni Nobelov nagrajenec, eden izmed tistih znanstvenikov, ki je s svojim delom ogromno prispeval, čeprav marsikdo zanj niti ne ve. Po mentaliteti je zelo podoben Einsteinu in meni, torej predan temu, da poruši neke ustaljene teorije in dogme. Dočakal je zavidljivo starost 93 let, po njem pa se imenuje tudi inštitut, ki se ukvarja ravno z ortomolekularno medicino.

Ljudje se delamo pametne a vemo o samem življenju in življenjskih procesih še vedno tako malo. Konec koncev kako bi naj vedeli kaj novega, če vas v šoli učijo snov, ki so jo razlagali pred 40-50 leti?

Lep primer intervjuja na lokalnem radiu med starejšim zdravnikom in Paulingom je izgledal takole:

"Jaz in moji kolegi že 50 let razlagamo da je 60 mg C-vitamina najvišja dovoljena doza, ki jo človek lahko zaužije na dnevni ravni!",

Paulingov odgovor: "Ja gospod, ravno v tem je problem, da ste 50 let za razvojem.".

Spomnim se tistega dne, ko sem jo dobil v roke. Dan, ko smo se prvič sedli za mizo in dorekli stvari. Spomnim se nevere v njegovih očeh. Zaupanje. Stvar na kateri je potrebno graditi, če želiš v nečemu uspeti. Nihče več ne verjame, da dejansko še vedno obstaja in da so ljudje, ki jim lahko zaupaš.

Ponosen sem, da smo prišli že tako daleč in z vizijo gledam naprej, kam bomo še prišli. Sama pot ni vedno enostavna, toda ravno ovire so tiste preizkušnje, ki nas pripeljejo do tega ali smo sposobni stati skupaj ali pa je bolje, da gremo vsak v svojo pot. Hvala vama, da mi omogočata vse to.

Če se vrnem k samemu naslovu knjige. Živeti dlje in bolje. Zakaj? Da vas bodo lahko dlje časa jebali v glavo? Da boste dlje časa prenašali cvetke, ki se dogajajo na najvišji državni ravni? Če gremo do konca, da boste umrli zadovoljni?

Problem pri tem razmišljanju je že v osnovi. Mislimo samo nase. Okrog nas so ljudje, ki nas potrebujejo, ki rabijo našo bližino in to, da smo zdravi in srečni. Bi raje videli, da na stara leta preživite večino časa v čakalnici zdravstvenega doma ali na otroškem igrišču v družbi vaših vnukov? Izbira je vaša. Kot drugo, dalj časa ko boste umsko aktivni in sposobni razmišljat, dlje časa boste lahko širili pridobljeno znanje in izkušnje, dve stvari za kateri menim, da smo dejansko bili narejeni. Pa dajte to počet na nevsiljiv način, če vas kdo prosi za to. Moj odgovor na to zakaj imam tak življenjski stil. Zakaj ni problem vstati ob 5 zjutraj, zakaj ni problem si pripravit malico za cel dan, zakaj ni problem trenirat takrat ko najbolj boli, zakaj ni problem odpovedati se stvarem, ki si jih želiš, zakaj ni problem pomagat nekomu, ki te prosi za pomoč. Tu smo, da nekaj ustvarimo, to delimo in imamo sami od tega korist.

Učim se še. Ja halo, celo življenje se bom. Napredek je. Tako viden kot tudi čuten. Ko doma opazijo spremembe je to znak da se res nekaj dogaja. Na biološkem nivoju opažam, da je prišlo do sprememb v hormonskem ravnovesju, prav tako so spremembe v živčnem zaznavanju (čutila). Slednji je malo fasal v času anoreksije, čeprav ni bilo drugih resnih težav. Skratka uživam, z njo ob sebi, in grem naprej. Ta teden me čaka še ena nova izkušnja v življenju, več o njej pa boste lahko prebrali v januarski številki Maxx Fitness & Bodybuilding.

Fizika

2011-12-16T05:15:00.000+01:00

Razmišljate kdaj o fiziki? Ok jasno mi je kakšen odgovor bom sedaj dobil, toda verjemite mi, da vsak izmed nas razmišlja o fiziki. Kakšno bo jutri vreme? Koliko kg lahko dvignem, da me ne bo vsekalo v križu? Kdaj je voda dovolj vroča, da lahko vanjo vsipljemo čaj ali kavo? Kako hitro moram pritisniti na zavoro, da se bo avto dovolj hitro ustavil? Fizika. Torej v vsakem izmed nas je majhen fizik.

Kje se sedaj pojavi problem? Zakaj vsi ne morejo uživati v pogledih kako sile delujejo na reči? Kako atomi med sabo reagirajo in se oblikujejo v neke sklope? Ali sem hitrejši po klancu navzdol, če se nagibam naprej ali nazaj?

Odgovor nam da Einstein z enim samim stavkom:

Včasih se ukvarjam s tem, kaj nam želi Einstein povedat v svojih izjavah. Na kateri čas njegovega življenja se navezujejo, kaj se skriva za besedami. Mogoče nič, toda jebiga se boljše počutim in v tem najdem motivacijo pri svojem delu, ko razmišljam o njem.

Torej kaj nam hoče z zgoraj omenjenim stavkom povedat? Odgovor je na dlani. Vsakdo nima dovolj domišljije, da bi svet videl tudi z drugega zornega kota. Lahko si izjemno izobražen človek, tvoj nabor znanja je lahko zelo obsežen toda brez domišljije ti še tako velika količina znanja ne more kaj dosti pomagat.

Kje najdemo odgovor na to vprašanje? Zavrtimo čas nazaj. V obdobje otroštva, tisto, ko že spravimo nekaj besed skupaj in vsakih pet minut izustimo tisti značilen stavek: "Mami kaj je to?". V tem obdobju ima človek izjemno veliko domišljije. Lahko je vitez, lahko je supermen, lahko je zdravniška sestra, lahko je sredi samotnega otoka ali pa mu zaraščen domači vrt predstavlja džunglo po kateri išče neznana bitja. Vse kar odkriva je zanj novo, še neznano. Ko enkrat mama pove kaj je to si vzame to za strogo resno. To je to in nič drugega. Torej avto je avto, sonce je sonce, čas je čas, prostor je prostor.

Pri fiziki rabite domišljijo. Zakaj? Kaj je prostor? Kaj je čas? Kaj je masa? Vprašanja, ki so se mi pojavila po feedbacku Inot-a na objavo novice o Hadronu. Btw uradno ga še ni, rabijo še vsaj 4-5 eksperimentov, ki bodo dokazali njegov obstoj, da bodo lahko z 99.7% ali večjo verjetnostjo potrdili, da je to to. Drugo leto.

Čas? 24 ur je definiranih kot čas v katerem se zemlja enkrat zavrti okrog svoje osi. Lahko bi jih bilo 25, odvisno na kak interval to kroženje razdelimo. Ma pol bi bil spet problem, da bi morali eno uro prej na šiht it, dneva ne bi mogli razdeliti na dve polovici, same komplikacije. Ok ostanimo na 24-ih.

Masa? Ok masa je sila krat pospešek, dobri stari Newton. Toda od kod je nastala? Kaj je masa. V začetku pred velikim pokom ali je kaj obstajalo? Kako se je lahko nekaj skoncentriralo, delci "brez" mase, ostalo skupaj in formiralo svet, ki nam je znan danes? Zakaj je prišlo do nastanka toliko različnih elementov?

Pa prostor? Smo omejeni? Ne, sami se omejujemo. Pomislimo samo na pojav v kvantni fiziki o podaljšanju časa in skrčenju dolžin.

Vprašanja, ki se porušijo, ko gremo v druge sisteme. Črna luknja je lep tak primer, ki bega svetovno elito znanstvenikov. Še sam Einstein je ni odobraval, čeprav je vedel, da mora obstajat. V njej se namreč vsi ti fizikalni zakoni porušijo. Svetloba, ko enkrat "pade" v črno luknjo ostane ujeta v njej, masa je skoncentrirana na zelo majhnem prostoru, itd.

Torej kaj sem hotel povedat? Če še enkrat preletimo zapis opazimo da sem tokrat uporabil ogromno vprašajev. Dejansko se delamo zelo pametne a o življenju vemo še precej malo. Ok od oka še gre, da bi pa razumeli bistvo pa bo treba še kar nekaj čokolinota popacat. V znanosti je tako, ko se ti pojavi eno vprašanje sledi plaz vseh naslednjih.

Ne sramujte se domišljije, ki ste jo najverjetneje izgubili nekje v otroštvu. Pustite ji da vsake toliko pridrvi na plan in vam na svoj preprost način opiše tisto, kar vam že nekaj časa ni jasno. Ljudje se pogovarjamo, da širimo svoje ideje in predstavimo različne poglede na stvari. Sprejemajte njihove ideje toda ne imejte jih za strogo resne in ne pustite ostalim, da bi uničevali vašo domišljijo.

Raziskave

2011-12-13T11:39:00.000+01:00

Sem mislil, da smo v teh dvajsetih letih vsaj malo odrasli. Očitno smo še vedno v puberteti. Žalostno je, da taki ljudje za to dobivajo par 1000 plače, še bolj žalostno je da zastopajo sam vrh naše države. Po drugi strani še ena drugačna slika. Ena sama izjava sproži norčevanje celotnega ljudstva. Ne ni mi všeč. Ker kot prvo gre za diskriminacijo naroda, kot drugo nespametno sledenje v smislu: če je njemu smešno mora biti tudi meni, ali? Ok bom nehal, politika je zadnja leta žalostna stvar, kritike pa so tudi precej občutljiva stvar, mladina smo pravi softiči glede tega. Bože nedaj da dobiš kako odkrito pripombo.

In pride dan, ko si označen. No za hrbtom se marsikaj govori, ampak pride dan, da ti to povedo v faco. Ko so vidni rezultati dobiš en dva tri servirano da jemlješ to pa to. Ja res je, malokdo zdrži tako discipliniran režim, treningov, prehrane in življenja. Odkar sem del ekipe se to vsake toliko dogaja. Vsakdo pač ne dobi te priložnosti, da si lahko del nečesa, da pomagaš pri razvoju in da imata obe strani koristi od tega. Neprecenljiv občutek. Ljudje pa smo hitro nevoščljivi.

Fitnes populacija je posebna. Tako kot vsaka ostala. Ima dobre in slabe strani. So stvari, ki me močno begajo in se ne vmešavam v njih. Kot na primer "raziskave". Če niste prebrali vsaj ene in se odpravite v fitnes kaj konkretnega naredit ste softič. Ja raziskave veljajo za sveto. Če zagovarjate neko svojo stvar jo morate podpreti z ustrezno raziskavo, nima veze če imate dovolj zgovorne rezultate, nima veze, če dejansko deluje v praksi, nima veze, če je zaradi te stvari vaše življenje boljše, obvezno mora biti znanstveno podprta. Aja pa pričakujte da dobite nazaj takoj eno tako raziskavo, ki to vašo stvar/teorijo/prepričanje razvrednosti.

Ne pozabimo nekaj. Vsak posameznik skozi svoje življenje izoblikuje neke svoje standarde, se odloči, da v nekaj verjame in živi nek svoj življenjski vzorec. Ta vzorec ni za spreminjat, ne, ta vzorec se prilagaja zunanjim dejavnikom. Predstavljajte si, v vaše življenje pride nekdo drug, nekdo gre, dobite novo zaposlitev, etc. Se boste spremenili ali prilagodili? Po domače povedano boste pokazali svoj pravi obraz, z vsem dobrim in slabim ali obraz, ki ga pričakujejo od vas?

Bodite dovolj odprti za nove stvari, dovolj zaprti, da se ne popustite vsakemu, ki ima pet minut časa da vas jebe v glavo. Verjemite v nekaj, nekaj kar je samo vaše ali del kake skupnosti. Verjemite da za vsakim dežjem posije sonce, verjemite da Božiček vsaj v teoriji obstaja, čeprav mogoče v praksi ni izvedljiv. Kljub vsemu vera sama ni dovolj, potrebna so tudi dejanja. Torej ne sanjajte ampak živite svoje sanje.

Zidarji in rožice

2011-12-07T16:38:00.001+01:00

Razočaran. Zelo. Nad Slovenskim šolskim sistemom. Zbija mi vso tisto motivacijo, ki mi je še preostala. Vaje. Ja Angleščino se lahko tudi sam učim doma. Podatki, enačba, rešitev. Kaj pa vse ostalo? Ok bom po domače obrazložil. Predstavljajte si, recimo zidarje, ki se učijo sezidat hišo. Pokažejo ti cigle nato pa gotovo hišo. Halo kdo pa se bo naučo estrihe delat, izolacijo vlečt, tlake delat. Dobro pustmo napeljavo, to je delo za štromarje. Razumete kaj hočem povedat? Ali pa recimo Seminar lahko aproksimiram kot da bi zidarje začeli učit rožice sadit. No ja ok, vsako dodatno znanje ni nikoli odveč! Ampak človeka na tej stopnji preveč informacij samo bega.

Sicer pa od kod jemljete motivacijo? Kam se zatečete kadar jo rabite? Kaj sploh je motivacija? Za moje pojme občutek, ko se človek vrne k osnovam. Na kakšen način? V fiziki se vrnite k Njutnovim zakonom in se igrajte s silami v realnem življenju. Pri peki si najprej naredite sendvič, ga dobro analizirajte, plast za plastjo. Šele ko ga dodobra obvladate, in veste vse o njem povedat, se lotite Zaherce. Torej, kaj hočem povedat je to, da ko rabite zagon se vrnite k osnovam. Ker jih obvladate jim boste kos, dale vam bodo občutek da zmorete tudi več. Če se dovolj dobro potrudite za to.

Motivacije ne iščite v drugih ljudeh v smislu kaj oni počnejo. Ne. Zakaj? Ker si lahko hitro razočaran. Ljudje vas naj motivirajo na ta način, da so ponosni na vaše delo, da ga cenijo in spoštujejo. Motivacija naj vam bo nasmeh pričaran na obrazu. Motivacija naj vam bodo tiste iskrice v očeh, ko jih za Miklavža presenetite s čisto preprostim darilom. Starost ni ovira. Ejga, če ga naredite sami še tolko bolj pali. Preverjeno.

V Gymu se še lovim. Ok bolje rečeno v kuhinji. Ne kompliciram. Nočem. Hočem uživat v tem kar počnem in počasi gradit naprej. Pa tipično rušit vse stereotipe, ki so zakoreninjeni v nas ali pa del "bro-science". Vse se da, če se hoče, včasih se samo malo zavleče.

Danes trening nog. Ta je vedno izziv. Lepo je videt da sem v dveh mesecih iz 20 kg load-a pricepljal na 50 kg pri squat-u. Globokem, da ne bo pomote, ne sissy-squat-u. Najbolj ponosen pa na to da glute ham raise delam že od vsega začetka brez pomoči naslona.

Kar se tiče hrane vnos tam ene 3000 Kcal na dan, poudarek na beljakovinah in maščobah, hidrate variiram, apetit pa mi je močno padel zaradi manj kardia. Od aprila pridobil ene 4 kile, fiziologija telesa se spreminja kot noč in dan. Čist hudo. Cilja glede številk nimam. Cilj je kot vedno, da sem zdrav, me šport ne omejuje, da uživam v tem, kar počnem in da se ob tem kaj pametnega naučim. Tole me navdušuje. Ok jasne so mi zdravniške cvetke, toda po vsakem poglavju ostanem odprtih ust.

Za konec še zahvala Miklavžu. Stari ti si car. Prosil sem čist malo, a ta tvoja radodarnost... Hvala.

Miklavž

2011-12-05T11:03:00.001+01:00

Dragi Miklavž. Danes zvečer si na terenu. Sprašujem se kolko iPad-ov, Galaxy-jev in še česa maš na seznamu? Ok z Dedkom Mrazom sva se že zmenila glede letošnjih želja in je že izpolno svojo dolžnost. Ok bom tebe tudi nekaj proso. Jutri naj bo moj telefon "po nesreči" izklopljen. Hvala.

Spletni portal z novicami danes zjutraj. Včeraj me je baš bolelo za vse skupaj in sem raje bral knjigo. Nasmeh na ustih. Zakaj? Ker še vedno velja rek, da se poje največ zarečenega kruha. Vse kar me moti so odnosi. Do drugačnosti. Ko ljudje kritizirajo še preden je prišlo do dejanj. Obsojanje na podlagi imena, na podlagi porekla. Primitivne izjave kot: "Kmalu se nam obetajo nove predčasne volitve.". Naš večni problem. Raje se ukvarjamo z lastnimi problemi medtem ko na drugi strani država počasi tone. Who cares, glavno da sem na prvi strani 24ur. Dajmo malo več optimizma. Čas je da stopimo skupaj in se nehamo ukvarjat z težavami drugih, naj jih sami urejajo. Odprimo oči. Do sedaj je kradel še vsak, ki je prišel do sklede. Nikoli mi ne bo šlo v glavo, da človek vzame več kot rabi. Razlika je bila samo v tem, ali je kdo ob tem še kaj naredil, ali samo jemal.

Trening cela jeba. Boli. Vrtoglavica. Neprespane noči. Ne jamram. Smejem se. Vem da je to del biznisa. 45 minut, kardio omejen ali ga pa ni. Rad bi ampak včasih je manj bolje. Tudi faks terja svoje. Še posebej poslušanje tematik, ki te ne zanimajo ampak jih "moraš". Nikoli ni bilo lahko, niti prej. Nikoli ne bo lahko, a ravno v tem je čar. Da si izboriš stvari z lastnim znojem.

Napredek je. Tudi na mentaliteti. Kar mi je vedno bil glavni cilj. Kaj ti pomaga dobra mašina če nimaš pojma kako z njo ravnat, če ne poznaš njene odzive, zmožnosti in izkoristka? Nič. Kaj ti pomaga dobra fiziologija, če nimaš časa za nič drugega, kot ukvarjanje s samim seboj? Življenje je izziv. Na vseh področjih.

Seveda imamo spet druge skrajnosti. Spremljanje socialnih omrežij. Ko otroci pišejo, da so na predpisani dieti. Otroci. WTF? Ok saj vem. Sistem nagrajevanja je še vedno močno prisoten in zakoreninjen v nas. Vse skupaj še dodatno podkrepi dobro organizirana prehrambena industrija. Obsojat ne gre nikogar. Ne ene, ne druge. Prvi podležejo lastni mentaliteti, drugi to samo izkoristijo. Krivca ni. Začaran krog.

Popolnost? Je ni. Ok ja je. V svetu fotošopa. Pa še kje drugje. Odvisna od interpretacije. Rojstvo, otroštvo, mladost, adolescenca, odraslost, starost, smrt. Obdobja življenja. Vsak jih dobi. Kako jih izkoristiš je odvisno od nas samih. Zdrav odnos do samega sebe. Bodite popolni zase, že danes, a vseeno vsak dan naredite nekaj da boste jutri boljši. Brez preseravanja.

Opazim še nekaj. Navdih po Barbarinem zapisu. Zanimivo je videt, ko se odločiš za spremembo poti, kdo ti bo sledil in kdo ne. Kdo ceni tebe in ne le korist od tvojih dejanj. To je normalno. Sprva resda mogoče ne dojameš, oziroma ne razumeš, kasneje pa si samo rečeš da vsi pač nimajo placa v tvojem lajfu.

Fitnes

2011-12-01T11:50:00.001+01:00

Držim jo v roki. Tek PLUS. Ja ponosen vedno znova, čeprav jih je že kar nekaj. Še posebej, ko me ustavijo in pohvalijo moje članke. Popolni neznanci.
Fitnes. Ja moj trenutni cilj. Seveda bo takoj cel halo v hiši. Imiđž? Ne. Lotil se ga bom z znanstvene strani. Ne znanstvene fantastike ampak fizikalno, biološko, kemijske plati. Na kakšen način se tvori ATP, kako dolgo rabi, da se obnovi, katera vadba stimulira izločanje določenih hormonov, na kakšen način najbolje optimirati čim nižjo izločanje kortizola, itd. Ja, this is serious shit. Seveda na moj nezakomplicirani način, po kmečko, da bo jasno vsakomur, kateremu bom začel razlagat o tem. Ni vse torej samo v izgledu. Ravno zaradi njega je vse skupaj izgubilo smisel. Čar oblikovanja telesa, kot način spoznavanja samega sebe.

Srečo imam da imam vir znanja, na katerega se lahko zanesem, blizu sebe. On je tisti, ki ga spoštujem kot očeta in če sem na razpotju je dovolj njegova bližina. Aja pa hudo ženo ima, ki vsake tolko poskrbi, da sem glavni degustator! Sem zelo kritičen, čudno da še vztraja.

Zakaj sem se tako odločil? Ultramaratonci smo carji. Ampak samo tako dolgo, dokler vztrajamo na progi. Nič nam ni nedosegljivo. Meje padajo iz meseca v mesec ne več na letni ravni. Pa poglejmo z druge strani. Pod vsem tem bliščem se skrivajo ne tako čudovite stvari. Razumljivo, čas za treninge in čas za ostalo se večkrat tepeta, preizkušeno na lastni koži. V višku svoje kariere reči: "Ne dovolj imam", pekel. Dobesedno. Traja več mesecev. Boj med glavo in srcem. Toda ne pomeni ne.

Tudi zaradi nje, ki je prišla v moje življenje. Ko tiho sedim zraven nje in poslušam kaj mi govori. Samo opazujem jo. Ljubezen je slepa pravijo. Dajte jo opazovat z odprtimi očmi, boste še kaj drugega zraven videli.

So stvari, ki jih resnično cenim in jih ne mislim zajebat zaradi svojih egoističnih želja. Jebi ga. Nočem bit samo vzoren športnik in motivator. Nekega dne mislim bit tudi vzoren mož, vzoren oče, in dokazat ostalim da se da z malo discipline v življenju, vse kar si želite, povezat v eno lepo celoto. Vsako življenjsko obdobje služi nečemu, da se naučimo nekaj novega. To nam je dano. Da se učimo. Ne da sledimo kot ovčke ena za drugo na pašnik in nazaj.

Danes sem bil cel dan zdoma. Nočna mora, če bi to delal pred nekaj meseci. Danes izziv. Kosilo pri njej. Gurmansko. Ne zajebavam. V nahrbtniku porcijsko ovseni, orehi, mandlji, whey in voda. Brez kompliciranja z jasnim ciljem pred očmi. Tudi obdobja kompliciranja so bila obvezna. Na ta način se človek nauči vsaj osnov in se spozna z delovanjem različnih makro in mikrohranil. Kasneje ti pride v navado in stvari enostavno obvladaš in se ravnaš po tem, kar ti telo sporoča. Ja dajte mu prisluhnit. Začnite v tišini, ko ste čisto sami, kasneje bo to šlo že samo od sebe.

Energija

2011-11-29T18:03:00.001+01:00

Fizično delo. Uživam v njem, ko se ga lahko lotim. Spravilo uničenih dreves, dobrih 6 ur dela. Lahko vzameš kot garanje, lahko vzameš kot čas, ki ga kvalitetno preživiš skupaj z njimi. Če je zraven še harmonika, adijo pamet.

Ljubezen. Beseda? Čustvo? Doživljanje? Vsak si ustvari neko sliko kaj je to ljubezen. Večinoma gre za emocionalno poplavo hormonov, pri čemer pet metrov pred sabo. Kot v megli, ki je spet sedla na Ljubljano. Največja jeba je, ko en vpliva na drugega s svojimi emocionalnimi izlivi in mu čisto izkrivi podobo, ki si jo slednji želi ustvariti. Ljudje smo zanimiva bitja, ko nam je dano stanje ugodja ga izmolzemo do konca ne ozirajoč se na svet okrog nas. In omejen človek hitro postane nespameten človek. Prvinski nagon.

Pride čas, ko človek, da bi se zavaroval pred vsem hudim, začne gradit "zidove" okrog sebe. Znotraj se počuti odlično, gradi na svojem jazu in uživa, nič mu ne manjka. Ja pa mu. Manjka mu, da bi svojo radovednost, igrivost, znanje lahko delil s tistimi, ki to cenijo.

Verjamete v energijo? Ne ono od Elektro Ljubljana ipd. ampak energijo, ki je v nas samih, okrog nas in tam zgoraj. Vesolje je neskončen prostor. Energija se pretvarja iz ene oblike v drugo, vedno je tam, enkrat kot padec žoge iz desetih metrov naravnost navzdol, drugič kot vretje vode za kavo v đezvi na štedilniku. Einstein je car. Vedno ko pogledam tja gor, vem da je njegova energija nekje tam zgoraj in da imam vse možnosti, da jo izkoristim. Če ne drugega se človek mentalno počuti dosti bolj sposobnega. Ker v nekaj verjame.

In pride dan ko začutiš energijo. Obstaja tudi v nas samih. Stisk roke. Pogled. Poljub. Ko ti ni potrebno čisto nič povedat ampak enostavno doživljaš neko notranje zadovoljstvo.

Gradim naprej. Na nekoliko drugačnih ciljih. Čas je namreč da se posvetim še čemu drugemu. Strah je dobra stvar. Odvisno od tega, kako si ga interpretiraš. Kot motivacijo, kot nek zdrav odnos do zahtevnosti ali kot možnost za paniko in izgovore. Izbiraš sam.

Treningi hipertrofije. Ko telo šokiraš iz vseh možnih kotov in mu ne pustiš okna adaptacije na konstantno obremenitev. Človek ne more verjet kako efektiven je lahko trening, ki ni daljši do 45 minut.

Doživljanje sveta okrog sebe v počasnejšem ritmu, kot si ga bil navajen. Da so drevesa samo do neke višine pokrita z injem. Da megla vztraja samo do polovice Šmarne gore, zgoraj pa se ti odpre čisto drug svet. Da se starčki še vedno pogovarjajo v istem tematskem vrstnem redu. Da mi pripravi in postreže kosilo narejeno po vseh mojih strogih kriterijih. In da je srečo res lepo deliti s tistimi, ki jo znajo cenit. Ja srečen sem.

Priden

2011-11-24T20:50:00.001+01:00

Fiziologija. Včeraj smo se igrali zdravnike. Adijo pamet. Res sem navdušen. Ena navadna slika, vse kar pove je tvorba akcijskega potenciala na celičnih membranah.

Ja samo nad sliko sem navdušen. Kot fizik, kot športnik, kot človek. Dejansko vidim kaj moje telo "dela". Neverjetno.

Merjenje EKG. HR: 43 bpm, nervozen sem bil. Seveda kdo drug bi šel za testnega zajčka. Slika prikazuje različne odvode glede na pozicijo elektrod. Čim več jih je bolj natančen kardiogram dobimo saj se na ta način najbolje znebimo zunanjih motenj in šumov. Cena? 1200 ojrov. Škatlica velika 10x6x4 cm?

8 block ur. Ni lahko še zraven furat vse ostalo ampak z malo organizacije in discipline se vse da. Ob 7 trening, laboratorij in gasa na faks. Aja pa vmes 6 krat jem. Človek ne more lačen študirat.

Trenutno imam druge želje in cilje, zato se bom nekoliko preusmeril. Leta prinesejo odgovornost, znanje pa logično razmišljanje. Čas je da spoznam še druga področja, se lotim še česa novega, pridobim novo znanje in pridobljeno delim z ostalimi znanja željnimi. Napaka je ko se ljudje oziramo na to kaj bi radi ostali kot pa na to, da bi sledili svojemu lastnemu jaz-u.

Ena super debata na to temo je padla ravno včeraj. Veste kaj pomeni ko ti nekdo reče: "Ti si pa priden!"? Ja sedaj boste začeli: "To je ko ubogaš, ko si marljiv pa delaven...." itd. Ja to mi boste rekli zato ker nas je sistem tako naučil. Poglejmo z mentalne strani. Biti priden pomeni biti podrejen sistemu, da delaš točno tisto kar sistem hoče od tebe. Torej še vedno hočete biti pridni? Odločitev je vaša. Obožujem igranje s psihologijo.

Ste ponosni da ste Slovenec, Slovenka? Pustimo politiko in ostale svinjarije ob strani. Govorim o nacionalnem zavedanju. O naši državi. O naših predhodnikih. O tem za kar so se in za kaj se borimo. Kdo nam ga sploh lahko vliva? Predavanja na faksu. Večinoma se vsa končajo v smislu: "Ko končate pejte čim prej ven". Študentje. Kot ena izmed pomembnejših gonil za razvoj države dobi tole servirano na krožniku.

Veseli december se začenja. Preseravanje na polno. Iz družinskega praznika v najbolj ekonomsko donosno nekajtedensko obdobje. Vzamem kuli v roke da bi napisal seznam želja. Pa ne morem. Uspešno zaključil faks. Diplomiral. Mam super starše. Uspešno okreval. Na Sladkih šest odtekel drugo najdaljšo razdaljo. Začel objavljat lastne članke. Delam in treniram v čudovitem team-u. In sedaj imam še vso možnost, da začnem delit svojo srečo z nekom. Podčrtam. Dvakrat. Imam dovolj za letos. Ok, še to da praznike preživimo skupaj.

Tresem se

2011-11-21T12:23:00.001+01:00

Tresem se. Ne ne zebe me. Ne ni me strah. Tudi potresa niso zabeležili v Ljubljani. Nisem lačen, sem pravkar 4ič jedel. Doma ne prenavljajo. Ok metuljčki me dajejo ampak ni to to.

Tole.

Fizik sem. Stavek, ki mi je takoj padel v glavo ko sem videl tole novico. Pričakovanje, navdušenje, nekaj novega, nekaj neraziskanega, še en lep dokaz da je omejenost na neke zakone nesmiselna. Čas za spremembe, čas za nove stvari, nove priložnosti. Navdušen totalno.

Isto je s svetom.

Čas za spremembe. Ljudje so naveličani, brez vizije, tavajo v neznano smer brez da bi si upali pogledat v prihodnost. Pa še vreme je idealno. Dajte no! Vsaka stvar ima nek svoj konec. Tudi ta jo bo imela. Za dežjem bo posijalo sonce. Megla se bo prej ali slej umaknila le hodit je treba. Največji problem vidim v tem, da nam je bilo v zadnjem času vse preveč na izi servirano. Pet minut imaš do trgovine, po možnosti se tja zapelješ z avtom. Vsak je lahko hodil v šolo in na faks, leta niso bila omejitev. Če je tvoj stric poslanec boš ziher imel najmanj direktorsko mesto. Halo, kaj pa zakon narave?

Glejte malo Discovery ali pa National Geographic. Sem ugotovil, da zato delam dva treninga na dan. Da ne zamudim kakšne oddaje. Hudo kaj vse je narava sposobna. Gepard popoln ubijalski stroj, ki odpove, zaradi svoje majhnosti, ko je potrebno branit svoje "premoženje". Polarni medved, bože nedaj da se znajdeš v njegovi bližini, zaradi svoje velikosti rabi po 10000 Kcal na dan, to je orng šniclov. Lahko si še tako specializiran za nekaj boš šepal na drugem področju.

Ja rekreiram se. Dvakrat na dan. Kot da bi se pripravljal na Olimpijske igre. Sam se še nisem odločil v kateri disciplini bom nastopil. Deseteroboj? Zveni privlačno. V življenju se je potrebno znajti v situaciji v kateri se znajdeš.

Danes mi je uspelo. To kar sem imel za plan do konca leta:

2x 5' @17 km/h, 1x 5' @18 km/h

pol pa se je mašina začela čudno obnašat pa sem raje prekinil. Ne moja, tista pod mano.

Moja mašina vsake toliko protestira. Še posebej vikend je bil zanimiv, kljub sproščanju v toplicah, kar bo potrebno večkrat prakticirat čez zimo. Koleno, tetiva, podplati, prsni koš. Ja vse to imam. Tako kot sem prejšnjikrat napisal v življenju je potrebno vedet kdaj reči ne, kdaj se ustavit in spremenit svojo smer. Cilj ki ga trenutno imam je uživat v tem kar počnem, brez preseravanja. Na Sladkih6 sem prvič o tem spregovoril na glas. Da imam ulter dovolj. No srce gori po razdaljah toda telo in glava si tudi svoje zaslužita. Konec koncev če spoštuješ sebe te spoštujejo tudi ostali. Zakaj? Telo, duša, osebnost. Tega z MasterCardom ne morete kupiti, rezervnih delov pa tudi ni. Zato mejte se radi in spoštujte sami sebe.

Čustva

2011-11-12T03:05:00.001+01:00

Kdaj ste se nazadnje pogovarjali o čustvih? Kdaj ste nazadnje sploh razmišljali o čustvih? O tem kaj čutite ko ste z nekom na kavi. O tem kaj gre skozi vas tekom treninga. O tem kaj čutite, ko poslušate priljubljeno glasbo? O tem kaj gre skozi vas medtem ko se narava okoli vas spreminja? O tem da vam je nekdo všeč ali pa ne? Ljudje temu namenimo premalo pozornosti. Tako niti ne vemo kaj se z nami z našim jaz-om dogaja. In kako naj se človek razvija, postaja močnejši, če strelja mimo že pri osnovah? Čustva so za softiče. My ass, le najmočnejši si upajo o njih spregovoriti na glas.

Kdaj ste ženi ali možu nazadnje rekli da ga imate radi? Pustimo tiste trenutke, ko kaj slavite oziroma mladostniško ljubezen, ko dobiš vsakih 5 min na telefon RTM in podobno, to je preseravanje. Tako spontano, brez razloga, ko osebi pogledate oči in čutite te besede? Komunikacija.

Dober pogovor ob dobri kavi. Ljudje smo tako sociološka kakor tudi zelo individualna bitja. Rabimo družbo kakor tudi rabimo čas zase. Da si sposoben bit sam s sabo je sicer za nekatere znanstvena fantastika, toda ravno to je dejstvo, ki priča o človekovi individualnosti, neodvisnosti.

Če pogledamo statistiko so najbolj srečni pari tisti, ki preživijo precej časa narazen. Zakaj? Po domače povedano ker nimajo cajta en drugemu hodit po glavi. Na tak način je čas preživet skupaj dosti bolj cenjen in kvaliteten. Pa pridejo zrela leta, ko se človek pripravi na tretje življenjsko obdobje. Skupni čas se naenkrat poveča, s čimer se poveča tudi možnost konfliktov. Konec koncev sta oba prej hodila tako svojo kakor skupno pot, sedaj pa tiste svoje poti naenkrat ni več. Tolerantnost, strpnost, spoštovanje, osebne meje, vse to je potrebno tudi tukaj. Eno je moj čas, drugo je najin čas.

Vsake tolko se me še vedno dotakne. Ne pokažem tega toda tam notri ti ni vseeno. Ne maram čustev, oziroma se jim zadnje čase močno izogibam, vem zakaj, ampak jebiga še vedno sem krvav. Človeku bi rad pomagal toda jasno se zavedam, da je potrebna distanca, tako zame kakor zanj. Le na tak način bo sposoben sam prit do spoznanj o življenju, odnosu do samega sebe in odnosu do lastnega telesa. In tukaj je to ključ do tega. Odnos do samega sebe. Ta pa se razvija na dolgi rok, ne čez noč.

S treningi pridno nadaljujem. Na kaj se pripravljam? Nič, uživam. V glavi imam vodilo da zmorem, da vsak dan nekaj malega naredim na sebi. Ultramaraton mi je dal močno mentaliteto, to sedaj uporabljam na napornih treningih. Fitnes mi daje močno fiziologijo, ni lahko, boli, toda napredek je neverjeten. O moji vztrajnosti in disciplini pa ne bomo. Odnos do lastnega telesa mi daje možnost regeneracije čez noč. Vem kdaj je potrebno zategnit in kdaj je potrebno reči ne. Na koncu pa je najpomembnejše to, da so treningi striktni, dinamični, pestri, naporni ampak vedno znova komaj čakam, da si vzamem tisto uro zase in preprosto uživam v tem kar počnem. Trenutno imam po dva treninga na dan, imam pač čas in ga izkoristim, čez mesec dni ga mogoče več ne bom imel.

Nov PB:

9. november 2011

16,21 km

1:04:13

AVG 3:58/km (=15,1 km/h)

Cilj do konca leta priti na stezi na 20 km/h.

Pa ne pozabite. Energija je v vas samih, od vas je odvisno ali jo boste izkoristili ali ne. Preprosto verjemite vase in naredite.

Sladkih 6 2011

2011-11-08T10:53:00.002+01:00

Še 367 krat gremo spat. Ok saj bom nehal s tem. Še enkrat družini Koražija hvala za vse skupaj pol bom pa tut s tem nehal, da mi ne boste zaspali na lovorikah.

Ultramaraton. Marsikdo ne razume tekačev. O tem sem se prepričal tudi na petkovem predavanju iz fiziologije, kjer smo spet dobili tisto oznako "zasvojenci". Cmok v grlu. Najraje bi nekaj zinil nazaj ampak vem da je v tem tudi nekaj resnice. Ja res je zasvojeni smo, drugače se ne bi vsak dan, če je treba ob štirih zjutraj ali desetih zvečer, naganjali in nabirali kilometre. Zasvojeni s čim?

Vsaka zasvojenost ima svoje dobre in slabe plati. Dobre se izrazijo takrat ko se svoje zasvojenosti zavedaš in si ne dovoliš, da bi obvladovala tvoje življenje. In tek je lahko dobra zasvojenost. Razumeš pa jo šele takrat, ko si noter, to je jasno. Niti ne pričakujem, da ljudje, ki niso tekači razumejo moje početje, vse kar pričakujem je spoštljiv odnos, tega pa ni težko doseči.

Kar se tiče tekme ne bom na dolgo in široko. Bilo je zelo naporno ampak splačalo se je, v detajle pa ne bom šel. Ko mi je Raf izmeril sladkor in je ta pokazal normalne vrednosti nisem imel več izgovora za jamranje in sem moral spet nazaj na progo.

Ultramaraton je tekma, ki traja od začetka do konca. Lahko ti gre super na začetku, toda iz lastnih izkušenj vem, da se take tekme dobivajo v zadnjih urah. Takrat se pokaže iz kakšnega testa si narejen. Izkazalo se je bilo da bova s Primožem bila boj za drugo mesto do zadnjega kroga in vse je bilo le na tem, kateri bo prej popustil. Kaj te žene naprej? Prepričanje v samega sebe. Zavedanje da z malo truda zmoreš speljati stvari do konca, čeprav ti že svetijo vse rdeče lučke. Da ne omenim verbalno vzpodbujanje: "Tamalemu se je čist utrgalo". Hvala Silvan, čeprav nisi tekel si si zaslužil zlato medaljo. Hvala tudi vsem ostalim.

Z samim rezultatom sem zelo zadovoljen. Konec koncev mi je brez supporta, bil sem sam, uspelo doseči odličen rezultat. Nisem pa spet našel tistega kar sem iskal.

‎"Nasmeh ne pomeni, da si vedno srečen ... Ampak pomeni, da si zadosti močan, da se smeješ tudi takrat, ko ti je hudo."Alenka Rabuza

Hvala staršem, da me podpirata in sta me prišla vzpodbujat v zadnjih urah in na podelitvi. Pri svojih letih brez sramu rečem, da sem ponosen na njiju.

Skratka super vas je bilo videt, vzpodbujanje je del tega biznisa, res vzame precej energije toda za prijatelje si je treba čas uzet. Naslednje leto pa gremo na prvo mesto.

Aja še to, ko vam gre najbolj hudo si v spomin pričarajte ljudi, ki se smejejo. Verjemite, dela čudeže.

Odnos

2011-11-04T18:10:00.000+01:00

Predavanje. Fiziologija. Človeško telo je nekaj fantastičnega. Obrambni sistemi, čustva, bolečina, samodejno uravnavanje telesnih procesov. Kaj je vzrok tega? Po kakšnem vzorcu se vse to skupaj dogaja? Zakaj nekomu bije srce počasneje kot drugemu? Zakaj različno zaznavamo okus, okolico, zakaj smo tako različni če imam v mislih socialne odnose? Fascinantno. Vedno znova.

Naenkrat vidiš povezave. O tem govorim, ko pišem poslušajte vaše telo. Ko enkrat zagrabiš za teorijo dobi vse skupaj nek svoj smisel. Posledično brez kompliciranja napreduješ in gradiš na sebi. Iz dneva v dan.

Odnos do telesa. Vem da mu z nekajurnim tekom ravno ne prizanašam. To mi je sasvim jasno. Ko padeš se naučiš kje je meja, do kod si sposoben prit. Če ne padeš ne boš nikoli izvedel.

Odnos do telesa in duha. Ste se kdaj vprašali, če imate sami sebe v osnovi radi? Na kakšen način se dojemate? Človekov notranji jaz se močno izraža na zunaj. Fizika in kemija. Pozitivne misli pomenijo hitrejše nihanje atomov in molekul. Hitrejše nihanje le teh pa pomeni, da boste izžareli več energije. Več energije pomeni večji privlak. In to energijo bodo opazili ljudje okrog vas. O tem sem že enkrat pisal. Torej? Začnite s pozitivnimi mislimi.

Mail, FB, net. Vsi mi na veliko šopajo: "prijave so odprte". Res bi rad šel. Ker enostavno vem, da sem sposoben premagat sebe in tistih 212 km. Po drugi strani je to le egoistična želja. Nek se vidi razkoš. Jasno zavedanje, da si boš škodoval a vseeno greš in to narediš. Ne, tudi moja načela počasi rastejo in se razvijajo z mano. Biti fit, biti zdrav in biti sposoben deliti stvari z ostalimi ne samo sam s sabo. To je tisto o čemer sem pisal nekoliko prej. Človek mora v prvi vrsti imeti rad samega sebe.

Eto. Še samo enkrat gremo spat. Želje in voščila že dežujejo pa še sploh laufat nisem začel! Hvala. Čeprav mnogi pričakujejo veliko od mene je na koncu najpomembnejše tisto kar pričakujem sam od sebe. Treningi, disciplina, predanost, veselje. Tudi če ti ne uspe priti do konca je lahko nagrada že dejstvo, da si sposoben priznat, da je izziv tokrat pretežak zate.

"The drops of rain make a hole in the stone not by violence but by oft falling." Lucretius

A veš tisti občutek v želodcu? Ta dober. Pa ne samo zaradi tekme. In to je tisto zakaj je življenje tako čudovito.

Še petkrat

2011-10-31T22:13:00.000+01:00

Pogrešam jo. Zelo. To ugotavljam šele sedaj. Njeno jamranje, najine sobotne pogovore in kuhanje preko telefona. Ja ravno ona me je naučila prvih kuharskih veščin, ki sem jih kasneje apliciral in priredil za svoje potrebe.

Treningi. Odlično sredstvo za zatiranje bolečin. Bolj ko te boli tam znotraj bolj se trudiš da bi bolelo tudi od zunaj, da bi pozabil na tisto znotraj. Ni res. Tek ni beg pred težavami je le sredstvo, ki te utrdi in naredi močnejšega. S kilometri rasteš in se razvijaš. Daljši kot je tek, bolj se zavedaš kako malo je potrebno da je človek srečen, kako malo je potrebno da spoznaš prave ljudi, kako malo je potrebno da te jutri več ne bo.

Včeraj je spet padel nov PB na progi Černelavci - Odranci. 28.55 km 2:02:27 @4:17/km. Vse te bolečine, padci, vzponi, litri poltu in igranje sam s sabo se na koncu vedno splača. Tako ali drugače. Kdo bi razumel, da je človek lahko zaradi slabe minute tako zadovoljen s sabo.

Ja ponosen sem. Nase. Ker mi poleg šole, službe in ostalih "popoldanskih aktivnosti" uspe sfurat še precej aktivno življenje. Uf kolikokrat je bila želja poslat vse skupaj v tri krasne. Ampak na koncu si vedno znova rečeš stisni pička vsak tega ne bi zmogel. Super motivacija.

Kolko krat sem že rekel da ne maram praznike? Ja rad mam mamo in očeta, in sem zelo ponosen nanju. Le to mi gre na jetra, da ob vsakem snidenju z znanci poslušam vedno isto ploščo. Kako je vsem hudo. Problem je v tem, da iščemo ljudi, ki bi nas naj osrečili, namesto, da bi poiskali ljudi s katerimi bi svojo srečo delili.

Ja tudi tega se naučiš na ultramaratonu. 20 do 50 tekačev na štartu, če se znajdeš v sranju te nobeden ne bo pustil na cedilu.

Kolko krat še gremo spat? Petkrat!!!! Ta tek mi pomeni vse. Rajko in Marjetka to še najbolje vesta. Z njim rastem. Dobesedno. Cilj je da premagam samega sebe. To bom že storil s tem, da bom obul Elixirke in štartal v soboto. In zraven mene dobrih sto sotrpinov. Številke so stvar okusa in bodo samo nagrada za vloženo delo. Glede supporta še razmišljam, če bom začutil potrebo bom verjetno koga prosil toda večino ulter sem tako ali tako dal sam čez, tako da bomo videli. Saj proti fan klubu pa to nimam nič proti če se najavi, samo prosim brez avtobusov ker ni ravno dosti placa za parkirat gori.

Staršema sem prepovedal udeležbo med samo tekmo. Ni mi prijetno, da mora mati gledat zraven, kako sin iz ure v uro izgleda vedno slabše. Sta se pa ponudila za udeležbo na zaključni prireditvi. Hvala.

Spoštovanje

2011-10-29T17:42:00.003+02:00

Izraz spoštovanja, najboljša nagrada, ki si jo zaslužiš s svojim delom. Da si navdih sebi in obenem drugim. Uspe ti povezovat več različnih športov med sabo. Vedel sem da mi bo nekega dne uspelo. Res je imamo različne cilje, toda vsi strmimo proti enakemu cilju, vsi se borimo za eno samo stvar. Danes biti boljši kot sem bil včeraj. Pustimo profesionalni šport ob strani ker je to navadna svinjarija, govorim o športnih aktivnostih, ki jih furaš poleg vseh ostalih "življenjskih" opravil.

Če meni ne gre zakaj bi naj njemu uspevalo? Obtoževanja in zarote. Socialne predstave o lepoti. Perfekcionizem in idealizem. Začetek prodaje novega telefona v Sloveniji, prvi kupci že od petih zjutraj čakaj pred trgovino. Materializem. Alo folk, kam gremo?!?!?!

Vsi smo samo ljudje. Vsi delamo napake. Ko sprejemaš lastne napake veš, da se tudi ostali okrog tebe kdaj zmotijo in vse skupaj lažje toleriraš. Skupaj smo močnejši kakor pa če se gremo neko egoistično tekmo. Ja saj si car, maš bemfo pa punc okrog sebe, da lahko zbiraš. My ass, bodi car in poveži ljudi med sabo, da bodo takrat ko je treba stopili skupaj.

Imam vse kar rabim. Štiri stvari. Dom, nisem lačen, sem srečen, nekdo me ima rad. Ok dobro no, zadnjo dosegam bolj polovično ampak jebiga to sem si čisto sam kriv.

Še sedem krat gremo spat? Kot mali otrok, ki komaj čaka, da bo božič. Šest ur teka, nič drugega, da se bom lahko šest ur boril sam s sabo, s svojo trmo, z bolečinami, z mislimi in se povrh vsega konkretno nasmejal zraven. Kaj človek še sploh rabi? Hvala družina Koražija že zdaj. Kaj bi mi brez vas.

Treningi naporni. Zadnji teden po dva dnevno. Zjutraj in zvečer. Vmes faks, služba, kuhanje, druženje, etc. Z dobro organizacijo in fleksibilnostjo ti uspe furat vse skupaj. Dejansko mi je vse skupaj v navdih, no bolje rečeno v izziv. Mi bo uspelo zvozit vse skupaj? Odličen mentalni trening.

"I woke up with a determination, I will go to sleep with satisfaction."

Zadnjih nekaj treningov v družbi Zale. Po pravici povedano me je presenetila. Prijetno. Veste kaj imam v mislih. Čuj bova morala nehati midva to skupaj trenirat. Njena pozitivno vpliva name in spet mi gredo same pizdarije po glavi. Za piko na i pa še objava na FB: "we're sure that the REGISTRATION will be open on November 2, 2011 exactly at 2:12 PM". D'best.

Pač taka stvar potegne ogromno stvari za sabo. In spet vidim Nastjo, ki mi poda reply. Ja vem, ni lahko pri teh letih najti nekoga, ki razume tvoje početje. Toda kdor hodi enkrat zagotovo pride do cilja.

"Follow your heart but take your brain with you."

Ljubljanski maraton 2011

2011-10-24T06:27:00.000+02:00

Aktiven vikend, tako ali drugače. Za ene športno za druge delovno, za ene prvi maraton, prva polovička za nas druge prvi nastop v obliki razstavljalca. Bilo je pestro, tako ali drugače. Ni bilo lahko, toda če se bom naslanjal na vse tiste negativne stvari in jamral o tem in onem efekta vsekakor nisem dosegel. Včasih je enostavno potrebno stisnit, se znajt pa tudi namazan jezik ne škodi.

To je prva pozitivna stvar, ki sem jo ugotovil. Komunikacija. Lahko stojiš tam kot kip in čakaš, da bodo ljudje prišli do tebe. Uf ti časi so mimo. Čeprav kontradiktorno z mojim razmišljanjem je v tej vlogi potrebno biti nekoliko vsiljiv, pretiravat pa tudi ni potrebno. Dovolj je če si dovolj glasen pa tudi šarm še full pali, čeprav ni več tolko cenjen. Pa še ena pozitivna lastnost od tega da si glasen? Ne zebe te. Ne zato ker bi se telo grelo ampak ker enostavno ne misliš na to.

Ugotovil sem tudi, kdo ti stoji ob strani in na koga se lahko zanesem. Ko te nekdo, ki ti je bil dolgo časa blizu sedaj niti ne pogleda v oči, kaj šele pozdravi, prazne obljube, ki mi najbolj gredo na kurac, o tem da sem debel, no menda imam zamaščena jetra. Pri tem mi je skoraj utrgalo film, zaradi laži na katere sem postal alergičen. Ok sem rekel da ne bom o tem, kritizirali pa res ne bomo ker to ni lepo in škodi lepoti (gubice na obrazu) pa tudi sam nisem angelček.

Predvsem nedelja bo ostala v lepem spominu. Jutranja tišina pri pešačenju skozi Ljubljano ni dala niti slutiti kaj nas čaka čez nekaj ur, skor preveč romantično. Kmalu se je slika obrnila, zato sem se raje zabarikadiral v šotoru. Ok ok priznam vleklo me je ven, še posebej ko je The Stroj začel nabijat na pune, zato sem se trudil ne zapustit šotora. Ampak kot sem rekel, prestari sem za te pizdarije, gužva pa to, vsekakor je lepše, ko nas je na štartu 20-50 in nimaš pojma kaj vse te čaka. No poleg ostale pozitivne energije, ki je vladala v zraku je bilo še nekaj, to še procesiram, pa ne ne bom se raznežil.

Suma sumarum lahko rečem, da zelo uspešen vikend. Športno neaktiven ampak vseeno totalno uničen z nasmehom na obrazu, to je dovolj, vzamimo vse ostalo kot kolateralno škodo. Dogajalo mi je na polne, ne vem če sem si kaj v whey zmešal? Vsekakor je nekaj na tem, tekači smo posebni ljudje.

Sem pa dobil tudi tisto, kar je cilj vsega skupaj. Dejstva, pričevanja, obiski, čvek, da si s svojimi dejanji, blogom, članki drugim v navdih in inspiracijo. Stari moj tega ti tudi MasterCard ne more kupiti. Hvala tudi vam.

Čez dva tedna torej Sladkih6. Se že veselim. Zakaj? To vemo tisti, ki smo že od prve prireditve naprej, tisti en dan v letu, gosti družine Koražija na Sladkem Vrhu.

Štiri:nula

2011-10-15T06:47:00.002+02:00

Nova meja.

12.10.2011 8.6 km @4:00/km

To je predanost, to je goreča želja, to je poplačan trud, to je... To je fantaziranje. Dejansko je to zgledalo tako, da sem po napornem delavniku obul superge in se šel malo "zgonit", ker moški to radi počnemo. No vsak na svoj način.

To je torej rezultat nove filozofije, ki jo uporabljam zadnje čase pri treningih. Konstantni dražljaji ti ne omogočajo nekega vidnega napredka. Telo je močno adaptivno na vedno isto shemo treningov, zato se vse skupaj na neki točki ustavi. Uvedel sem podobno filozofijo kot se uporablja pri grajenju mišične mase. Torej da telo šokiraš na kar se da različne načine. Po domače povedano se greš igrat in ne veš kaj te čaka. Na tak način tudi v treninge vnašaš svežino, da ti ne postane dolgčas.

Menjavam shemo tedna kratkih intenzivnih tekov, torej intervali, sprinti v hrib, dolgi tempo teki, katerim sledi teden dolgih tekov, torej volumen trening. Na tak način ima telo teden dni časa, da obdela informacijo, ki jo dobi od zunaj. Vključen je tudi obisk fitnesa dvakrat tedensko pri katerem izmenjujem enkrat več ponovitev manjša teža (povečujem iz serije v serijo), z treningi za moč torej malo ponovitev, velika obremenitev. Še vedno pa se držim tudi načela, da se ravnam po telesnih informacijah (poslušam telo), ampak kot omenjeno vsake toliko ga je pametno šokirat, čeprav se upira.

Ok ta teden me je orng vsekalo v križu, tako da jamram ko stari dedek. Saj bo, danes trening pa bodo spet noge bolele namesto križa. Simple as that.

Na Ljubljanskem maratonu me čaka nov izziv. Vsekakor vabljeni, na kak čvek, pa tudi geli, energijska ploščica in revija vam bodo na voljo.

Počasi odštevamo do Sladkih6. Sem Rajkota vprašal če ma v redu asfalt poštiman, ga bodo na spomlad verjetno morali menjat. No malo heca mora bit. Cilj je vsekakor iti čez sebe. 71.4 km. Vreme ni ravno prijetno ampak zato so mentalni treningi. Mentalni? Pri 5 stopinjah v kratkih hlačah in trmasto vztrajanje da ti ni hladno, ne govorim o treningih. Zebe v jajca in še kje. Klasično me bodo pošiljali k norcem, kar je tudi prav, toda na tem mestu naj omenim Balaton pa vam bo jasno tistim ki spremljate.

Sicer pa:

Aktivni oktober

2011-10-08T07:29:00.001+02:00

Oktober se je začel aktivno. 5 tekaških treningov in dva v fitnesu. Skupaj 82,7 km. Lepa številka. Danes v planu krog PST, ampak ker bom očitno sam zagrizel vanj, nekoliko spremenjena proga če bo vse OK. Štartam na Viču potem do Golovca in nazaj. Enkrat sem to že delal skupaj dobrih 46 km. Tolko da spet dobim občutek za dolžino, ker kar se razvoja tempa tiče sedaj nimam problemov in lepo napredujem zahvaljujoč pametno oblikovanim treningom. Ja sčasoma počasi napreduješ. Bereš veliko, te in one raziskave, taki in drugačni nasveti ostalih, itd. Kljub vsemu se lahko kaj hitro znajdeš v enem začaranem krogu iz katerega ni izhoda ampak se začne eno navadno komliciranje. Nasvet? Berite, izobražujte se, poslušajte ostale, toda ravnajte se po sebi, po svoji glavi in pameti. Ljudje smo različni, različno se odzivamo na dane situacije in probleme ob katere zadanemo. Telo nam dejansko samo pove kaj rabimo, samo ustavit se je treba in si prisluhnit, ne pa samo razmišljat kaj bo jutri in kaj je bilo včeraj.

Yesterday is a history, tommorrow a mystery, today is a gift, that's why its called a present.

Veliko ljudi me sprašuje kako je glede hrane. Dejansko sem tudi na tem področju naredil manjšo reformo. Predvsem kar se tiče energijskega vnosa. Prej nikoli nisem zadostil izgubam, sedaj pa se trudim da v največji meri pokrijem vse kar skurim. Kot posledica je predvsem dejstvo da delaš kvalitetne treninge iz dneva v dan, da si telo odpočije oziroma dobi vsa hranila, ki jih potrebuje za regeneracijo. Pojem res veliko kar pri izviri polnovredne hrane predstavlja velik problem, saj zaužiješ tudi dosti vlaknin. Delna rešitev je v uživanju tekočih obrokov (pasiranje) oziroma v izbiri otroške hrane, ki v osnovi ni tako močno predelana kot ostale stvari, oziroma je izbira sestavin izdelka veliko kvalitetnejša. Dnevno tako zaužijem vsaj 4 cela jajca, beljake (pakirajo Jata), ovsene kosmiče, pšenični/koruzni zdrob, vsake toliko proseno/ajdovo kašo (zmeljem v moko), riž, stročnice, dvakrat (ali več) tedensko rdeče meso, belo meso skoraj vsak dan, razen ko imam obdobja in mi preprosto ne diši (ta teden), ter ribe (oslič, tuna, sardele, losos), vir maščob pa oreške, olivno in bučno olje in kokos. Zelenjava na kile, vsak dan obvezno 1 kg brokolija in vrečko špinače, če ne mam slab dan, ter ostalo. In nato s teh sestavin delam čira-čara. Kombo dodatkov sem nekoliko povečal in je sedaj sestavljen iz sirotke (whey), glutamin+bcaa, creatin, vitaminsko/mineralna tableta, Ca in Mg, vitamin D, vitamin C (vsaj 10 g na dan), CLA, omega3 (ribje), vsake toliko pred treningi še Fitburner (kombo kofeina, L-carnitina in izvlečka zelenega čaja).

En zanimiv pogovor prejšnjikrat na to temo. O uporabi prepovedanih poživil v športu. Po pravici povedano me tekči (govorim o amaterjih) še nisem doživel oziroma prišel v stik z nekom, ki je užival/ponujal te zadeve. Ne vem in me v bistvu niti ne zanima ker se me te stvari ne tičejo niti nimam potrebe po njih. Že ti dodatki, ki jih imam mi vsake toliko zbudijo občutek "umetnega". Ampak dejstvo je da ob takih naporih telo ne dobi vsega kar rabi.

V teh dneh sem se odločil tudi da se umaknem iz ultramaratona, vsaj kar se tiče podaljševanja razdalj. Želja je bila Balaton, toda drugega kot egoistične želje po kilometrih in "naslovu" v njem ne vidim. Da bi nekaj začelo ogrožat moje zdravje, šolo in ostalo, ni šans. Obenem bolj kot spremljam ultraško sceno in sotrpine mi vedno bolj ni všeč vse skupaj (izčrpavanje, omejevanje) in je kontradiktorno mojim ciljem, željam in prepričanju.

Večja želja za prihodnje je edino še Biel, ker gre za 100 km razdaljo v enem kosu in ne kroženje. Ostalo bo bolj posvečeno številkam na uri in igranju.

Občutek imam tudi, da se je s širjenjem tekaškega naroda začelo tudi tisto kar mi najbolj gre na kurac. Da so nekateri začeli na ta račun mastno služiti in si pridobivati "točke". Ne pozabite, tek je človeško prvinsko gibanje.

Ljubezen

2011-10-04T05:10:00.000+02:00

Dober teden je mimo. Od inženirskega naslova. Kaj ti prinese? Pritisk? Koliko si ga sam narediš. Odgovornost. Sedaj imaš na papirju zapisano, da si pameten in da stojiš za svojimi dejanji in odgovori. Spet eden tistih drugačnih življenjskih obdobij.

Vedel sem da bo prej ali slej spet prišlo. Po aktivnem vikendu me je spet pičilo. Precejšen napredek kar se tempa in moči tiče. Spet tisti feeling, ko si rečeš, da bi se lahko mal zavleklo. Preverjam številke, kalkuliram. Madžarščina? Kenijci? Zastavim si dva osnovna cilja. Katerega izbrati bo odvisno od zdravja, kot sem pisal prejšnjikrat. Vsekakor ne bo lahko, se bo spet treba marsikateri stvari odpovedat ampak jebiga vemo da je ravno v tem čar poti do cilja. Da si zadovoljen s tistim kar ti je na voljo, a vseeno strmiš k nečemu boljšemu.

O tem ponavadi ne pišem. Nekako velja za tabu temo, oziroma niti ne vem zakaj prevečkrat nočemo o tem govorit na glas. Ampak Nastja mi je vrgla kost in prav je da tudi o tem malo podebatiram. In ja tej temi namenjam premalo pozornosti. Res je da te lahko, ko je enkrat zapisano, ljudje lovijo za besede. Ampak ko si enkrat odkrit do samega sebe pomeni, da si odkrit tudi do drugih, in to nam je cilj.

Kaj je ljubezen? Ne, ne verjamem v pravljice v smislu, da nekega dne pride princesa s srebrnim merđotom, mere 90/60/90, atekom ki ima vsaj tri vikende na morju. Vse kar rabiš je človek s katerim deliš srečo, ne pa da jo v njem iščeš, niti materialno niti mentalno. Dejansko ljudje največkrat iščemo partnerja, ki bi "popravil" naše napake. In kmalu smo tam, da tudi z njegovim "popravkom" nismo zadovoljni zato se ga trudimo "izboljšati". To se ponavadi konča sajveškako, no odvisno od tipa partnerja in njegove samopodobe. Vsak ima nek svoj omejen prostor v katerega si ne pustiš.

Treningi, "zdravo" prehranjevanje, samostojnost, želja po svojem času. Človeka sprejmeš kot cel paket. Tole me vedno znova nasmehne saj je v njem precej resnice:

"Predstavljaj si da sem kot Hummer, vzdrževanje je drago ampak ko me enkrat imaš si statusni simbol."

Martina Ipša

Večkrat prosim, da me ne hvalite. Ljudje smo krvavi pod kožo in vsi imamo napake. Priznam sem hudo zamerljiv, ko sta v igri dve stvari. In ravno tu se ponavadi konča. So pač stvari, ki ti v življenju ogromno pomenijo.

In za konec se ustavimo še pri fiziki. Ja brez tega nikoli ne gre. Energija. Kot sem pisal v prejšnjem zapisu. Ljudje izsevamo energijo. To je dejstvo. Netipični fiziki smo še posebej talenti v tem :). In zadnje leto jo vedno bolj občutim. Energijo. Takoj spoznaš kdo jo izseva, kdo jo rabi (v mejah normale) in kdo jo dobesedno črpa iz tebe. In spet smo pri tistem kar sem zgoraj pisal, pri sreči. Tu bom uporabil tole:

"Nasmeh ne pomeni, da si vedno srečen ... Ampak pomeni, da si zadosti močan, da se smeješ tudi takrat, ko ti je hudo."

Alenka Rabuza

Ključ do uspeha bi lahko rekli. Konec koncev srečo lahko najdeš v zelo majhnih rečeh. Seveda pa se tu pojavi vprašanje kako si srečo interpretiraš.

Fuzija

2011-10-01T06:51:00.000+02:00

Klasična slika. Obisk zdravnika po 50. Izvidi obupni. Prvo kar ti pade na misel je da bi zinil: "Sem ti rekel da...". Ja človek v takem trenutku res rabi še eno pametovanje, kot da sam ne ve, da je storil napako. "Skupaj bomo zmogli.". Marsikaj smo dali čez tudi to bomo. Konec koncev smo družina. Za nekoga patetično razmišljanje, toda tekom anoreksije in boja z njo se naučiš da človeka fizično in mentalno ne moreš spremenit, če sam ni pripravljen spremenit stvari. Prehitro zabredeš v nek začaran krog iz katerega pa ni izhoda. Zato človeku stoj ob strani, ponudi mu pomoč, če jo bo iskal, ne sili pa brezglavo vanj. Večkrat je že misel, da je nekdo ob tebi, nekdo ki verjame vate, močno zdravilo.

Postajam hladen. Kot da sem po vsem skupaj postavil okrog sebe neviden ščit, ki ne pusti komurkoli zraven. Priložnost, ki bi jo izkoristil vsak moški. Ne morem. Letošnje leto terja svoj davek. Občutek lahkotnosti, ki ga pričakuješ po diplomi se prelevi v nevidno silo, ki te pritisne z vso težo na tla. To je to? En zagovor in konec? Na nek način. Dejansko ni efekta ker nadaljujem s študijem, drugo bi bilo, če bi ga bilo konec. Učimo se celo življenje, danes ti ni nič več servirano. Saj nikoli ti ni bilo, le da so prej sprejeli tisto kar jim je bilo dano, saj druge izbire tako ali tako niso imeli. Želja po učenju, želja, da postanem nekaj.

Za piko na i poskrbi še močna negativna energija, ki je vedno bolj prisotna v ljudeh. Država počasi tone. Ljudje ne znajo kako naprej, kaj jih še čaka, s čim nas bodo "razveselili" tokrat. Kljub vsemu se trudiš gojiti vsaj malo pozitivne energije, vsaj malo optimizma. Da se. Spet fizika. Človeško telo je čudovit stroj, ki ga lahko marsikaj naučiš. Če znaš manipulirat z njim in mu vračat bo delalo s tabo, ko pa je enkrat vez glava-telo prekinjena pa gre vsak v svojo smer. Predstavljajte si telo in misli kot atomčke. Bolj kot verjamete vase, bolj kot ste optimistični več energije boste izžareli. Jedrsko zlivanje ali fuzija. Torej če boste vse skupaj močno "stisnili", alias imeli neko vero v sebe, več energije boste proizvedli, če pa boste bolj razmišljali ma ja saj bo, pa saj jutri bo bolje pa vsi ti "atomčki" ne bodo dovolj skupaj, da bi lahko tvorili energijo. Aproksimacija.

Tek je nočna mora. Ne magnezij, ne natrij, niti litri Perskindola ne pomagajo več. Pa ne bom se predal. Ni prvič in ne zadnjič. V vsaki stvari se da najti motivacijo. Zadnje čase pa sploh. Enostavno grem v športno trgovino, začnemo debato o supergah ali teku in naenkrat tisti klasičen stavek: "A ti si Uroš, ja ja poznam te.". Ne mi zamerit, vsakega, ki bere moje zapiske res ne poznam. In to mi da zagon. Da odjebeš tisti musklič in slabo voljo, obuješ Elixirke in greš na teren, bo šlo pač malo bolj počasi. Nič hudega, glavno da bo šlo.

Resda da treningi trajajo maksimalno eno uro, toda to pomeni da v eno uro brez problema spravim 14 km. Prejšnjikrat proga DM teka, cca 5 km, dobrih 100 višincev v času 20:27, kar pomeni 4:05/km. Po tem splitu še nekaj izteka na katerem sem se komajda vlekel, toda uspelo mi je. Izzvati samega sebe. Počasi bo šlo. Vem. Do kje bom šel tokrat še ne vem. Kot sem že pisal bi rad bil Fit in ne samo tekač, ki je v nedeljo sposoben preteči 12 ali več ur skupaj, čas je da naredim še kaj na sebi. No saj ne bom rekel, da se v bodoče spet ne bo kdaj pa kdaj "zavleklo". Konec koncev ultramaraton zahteva svoj davek. Da ti marsikaj, marsikaj pa ti tudi vzame. Zdravje je na prvem mestu, na drugem izobraževanje, šele na tretje mesto pride šport.

Inženir

2011-09-23T20:18:00.000+02:00

Uničen sem. Res. Tokrat odkrito priznam, brez sramu, s polno mero jamranja. Naslednji teden odklop, ne jebem pet posto, no so izjeme :) Ampak uničen z nasmeškom na ustih.

Zdaj pa brez heca. To je to inženir sem in pika. AAAAAAAA! Saj veste kaj mislim. Občutek nor. Zakaj? Ker se lahko povsem brez sramu postavim ob bok največjim fizikom. Ok vem, da bom moral še dosti čokolinota pojest (onega brez cukra prosim), da pridem na njihov nivo znanja. A bi moral? Ne. Hočem oblikovat neko svojo pot, odkrivat tisto kar mene zanima in v tem uživat. This is my way.

Kar se športa tiče počasi preoblikujem odnos. A ne pišem vedno o tem? O odnosu. Nekako tek ni več tek. Priznam predvsem do ultramaratona sem izgubil tisto veselje, čeprav me vsake tolko na treningu piči »a ne bi bilo fajn, če bi se malo zavleklo?« - beri ene PAR ur, saj veste kaj mislim. Ne na nek način je sedaj čas da postanem FIT, ne pa da 100 km prelaufam za đabe, 10 sklec pa komaj spravim skupaj. Disciplina glede poškodb in odnosa do telesa se mi zaenkrat vedno obrestuje.

Nekako zadnje čase bolj uživam v različnih kombinacijah športa. Kar se teka tiče niti nisem tako švoh po šestih mesecih abstinence. 4:12/km, 4:20/km, to je ponavadi povprečen tempo na 14 km razdalji, je pa res da so treningi noro naporni. Ok prejšnjič sem imel občutek kot da sem šel gobe nabirat, Garmin pa na koncu pokaže 4:18/km. Train hard, but smart. Enjoy.

Res je da se letos močno iščem, čeprav mogoče ni tako razvidno. No ne bi ravno rekel iščem kakor trpim po tem, da ne osvajam neke cilje. Saj veste lansko leto 12 urni Vogau, 108 km okrog Balatona, Lj maraton pod 3 ure, vse to so bili jasno začrtani cilji, cilji za katere sem se boril in jih osvojil. Letos teh ciljev ni. Človek postane izgubljen. Kot da ti nekaj manjka.

Kaj storiti? Izkoristiš tisto kar ti je v tem trenutku danu. Odkriješ da je tudi osvajanje Rožnika z 10 l vode v nahrbtniku izjemen izziv. Skratka še bolj se začneš zavedat, da so majhne stvari lahko zelo mogočne, če jih obračaš sebi v prid. Blog. Lastna tema Q&A na forumu. Članki. Diploma. A nimaš dovolj? Vse kar rabiš je odkritost, stik in občutek z ljudmi pa konec koncev tudi nekaj znanja.

Anoreksija. Zadnja dva tedna se je ene par krat pojavila kot glavna tema pogovora. Ta teden obisk EMH, hotel sem jim povedat do kod sem prišel in kam sem namenjen. Ustavim se pri vratih, v glavi glas: »ne sodiš sem«, se obrnem in grem. Članek v reviji PostaniFIT. Odloži iz rok, me pogleda v oči in reče: »Veš, vidi se da si se distanciral od tega.«. Priznam vedno težje mi je govoriti o tej temi.

Dovolj za danes. Hvala vsem, predvsem staršem, ki mi vedno stojijo ob strani. Dam za rundo, ko se vidimo.

p.s. OBVEZNO prelistajte naslednjo številko TekPLUS

Moja knjiga

2011-09-13T12:41:00.002+02:00

No pa imam tudi svojo.

Razmišljam. O tem, kaj sem v teh štirih letih pridobil, se naučil, spremenil. Pojdimo po vrsti. V prvem letniku sem nazadnje plonkal. Naenkrat mi je v glavo padla misel, da v bistvu norim samega sebe in ne profesorja. Kot veste pa pri meni velja povezava: "Kako s sabo, tako z ostalimi.". Torej norim tudi ostale? Čas za spremembe. To je pač pomenilo da so bili kolokviji včasih 100% (fizika), drugič 10% (merjenja). V povprečju sem predavalnico zapustil že po dobrih 30 minutah. Če nisem vedel nisem imel kaj fantazirat in čakat da me bo "zadelo", pa tudi če sem vedel nisem imel kaj čarat, le to da odpišem, pregledam in grem. Resda sem se včasih tepel po glavi, ko sem zunaj ugotovil kje sem ga usekal mimo. Priložnost zamujena ne vrne se nobena.
Torej kaj sem se iz zadnjega naučil?
To, da odpišeš kar veš in ne greš petkrat čez ter vedno znova nekaj popraviš me je pripeljalo do tega, da sem postal bolj precizen, discipliniran in umirjen. Vedel sem da bo le to ključ do tega. Vzporedno s tem raste samozavest, zaupaš si, veš da zmoreš. Ni tu fantaziranja ali ali. Tudi v naravi imamo samo dve opciji: črno-belo, dan-noč, zgoraj-spodaj, sever-jug. Tvoj trud bo na koncu vedno poplačan, tako ali drugače.
Ob tem zanimivo razmišljanje. Zadnje leto sem se začel izogibati besedam mogoče, verjetno, ne vem. Dejansko so samo besede, ki imajo močan mentalni učinek.
Kako?
"Mogoče mi bo uspelo." ali "Uspelo mi bo."? Loči ju samo beseda mogoče, toda če pomislimo si s prvim stavkom dajemo nekaj % možnosti, da nam ne uspe. Zakaj bi se že na začetku predali? Če nam ne uspe imamo možnost "popravnega", če je nimamo je očitno jasen znak, da to pač ni za nas in bo treba poiskat drugo pot.
Motivacija. Resda ni bilo vedno luštno in so bili padci v motivaciji. Toda sčasoma se naučiš kako jo poiskati. Ko me ljudje sprašujejo kaj delam med dolgimi teki ponavadi rečem, da razmišljam o fiziki. Ne zezam se. Se še spomnite tistega bloga o tem ali Božiček obstaja ali ne? Med pripravami na kolokvij sem se lotil reševanja problema ali je možno, da Božiček glede na okvirno maso, hitrost in ostale podatke v eni sami noči obišče vse otroke? No da vas spomnim Božiček teoretično ni možen, vse ostalo je plod naše domišljije.

"Imagination is more important than knowledge."
Albert Einstein

Včeraj pogovor z enim izmed mentorjev. O zagovoru. V glavi 500 vprašanj. Razlage kaj, kako in zakaj kar letijo iz mojih ust. Naenkrat ugotovim, da mi je uspelo doseči tisto, kar je namen izobraževanja. Razmišljat s svojo glavo. Razumet probleme in poiskat možne rešitve, odgovore na vprašanja. Ne to da veš da je sila masa krat pospešek, ampak da imaš pred sabo življenjski problem in veš kako se ga lotit. Ko sem to uvidel sem se ustavil in si rekel: "Ja, uspelo mi je."
Da sem zelo firbčen pa verjetno tudi ni treba posebej poudarjat.

“I have no particular talent. I am merely inquisitive.”
Albert Einstein

Ugotavljam, da sem zelo podoben enemu največjih fizikov vseh časov. Nisem on, sem jaz, toda mogoče pa me je zadelo nekaj njegove "energije".

Knjiga

2011-09-10T19:24:00.001+02:00

Kaj je večno darilo? Knjiga. Kaj je večno darilo z osebno noto? Fotoknjiga lastne izdelave. Njega ne boste nikoli videli, da bi potočil solzo. Tudi jaz sem to doživel samo enkrat v življenju. Na tisti dan, ki je pomenil prelomnico v mojem življenju. In takrat ni bilo zaradi sreče ampak bolečine. Tokrat je bilo zaradi sreče. Drugič v življenju. Zaslužita si. Za vse kar sta storila zame in zase.

In danes listam revijo PostaniFIT. Uspelo mi je. Po vseh teh letih iskanja samega sebe, vzponih in padcih je danes pred mano. Rezultat tega, da sem verjel, da mi bo nekega dne uspelo. Najprej moraš sprejeti samega sebe, da lahko sprejemaš druge in njihova načela. Samozavest, ki jo gradiš iz leta v leto, zaradi katere te danes marsikdo ustavi in ti reče "Hvala v tvojih besedah sem se našel". Skrivnost? Odkritost. Brez olepševanja, brez rožic, brez sončkov ampak sprejeti življenje tako kot je, tako kot si ga sam narediš.

Dober občutek. Ponosen sem. Zahvala vsem, ki so mi stali ob strani, mi dali priložnost, da se izkažem in me podpirali na moji poti.

Tek? Cela jeba, jaz pa trmast kot bik. Bitka med srcem in telesom odloča pa glava. Iz "nedeljske" kilometraže naenkrat padeš na 8 oziroma 14 km. Rad bi naprej a te nekaj drži nazaj. Pritisk: "Kaj bodo rekli drugi? Ti si vendar ultraš!", ki si ga sam delaš nekje v svoji glavi. Lej boli me. Jaz ali oni? Hudo težka izbira. Vedno se bo našel nekdo, ki se bo obesil nate, na tvoja razmišljanja in dognanja. Ima pač slab dan, jebiga.

Vsekakor ne grem vstran od svojih načel. Pri stvari je potrebno uživati, biti srečen in najpomembnejše biti zdrav, dolgoročno. Zato, da mi ne bo treba na stara leta sračkat okrog zdravnikov in poslušat: "Gospod žal ne moremo ugotovit kaj je narobe z vami.".

To torej pomeni iskanje samega sebe in smeri v katero bom zavil. Mogoče to pomeni kak kilometer manj. Mogoče to pomeni kak kilogram več pri dvigovanju uteži. Vse skupaj so samo številke. Važen je namen. Učenje, izkušnje, znanje. Da greš naprej. Da ne sanjaš ampak živiš svoje sanje.

Poškodba je dobra stvar

2011-09-06T07:10:00.002+02:00

Če se tako odločiš in jo izkoristiš sebi v prid. Kot je jasno sem se nekoliko umaknil iz tekaške scene, predvsem zaradi poškodb. Lanska sezona je pač zahtevala svoje. Vedel sem kaj tvegam, vedel sem, da lahko padem in vedel sem, da bom za vse napake kriv sam. In zaradi vsega tega zavedanja lažje prideš čez. Ne zatiskaš si oči pred resnico in ne iščeš krivdo v drugih ljudeh ampak v samemu sebi.

Pa letošnja sezona ni nič kaj lažja. Treniram. Toda bolj kot treningom pa sem se posvetil ostalim stvarem. Diplomska je tik pred tem, da jo lansiramo. Še zadnje finese in to je to. Kul. Obenem dosti berem, zbiram informacije in svoje znanje in izkušnje delim naprej. Tako sta v novi številki Postani FIT dva moja članka o pripravah na tekaško prireditev in anoreksiji, prav tako pa bo verjetno še eden v novi reviji Tek PLUS. Ponosen? Sploh si ne predstavljate kako. Uspeva mi tisto v kar so mnogi dvomili. Uspeva mi tisto kar sem si želel in potihem gojil v sebi. Uspelo mi je zgraditi močno osebnost, osebo, ki ne sanja, ampak živi za svoje sanje in jih počasi, korak za korakom, uresničuje. In vsakemu lahko uspe. Če se potrudiš in narediš kaj za to.

No da se vrnem k naslovni temi. Poškodbe nas vržejo na realna tla in opomnijo, da smo tokrat šli nekoliko predaleč. Res je, lahko smo nekje na povprečju, enaki drugim, in se jim izognemo, lahko pa tvegamo gremo včasih korak čez mejo in s tem pokažemo neko individualnost. Vsi pa delamo napake. Toda zato, da se naučimo kaj novega.

Kako ohranit dobro voljo, ko si prizemljen? Se bom umaknil z naslovne teme in predstavil nekaj svojih teorij. Tvoja bližnja oseba umre. Vsi okrog tebe jočejo in širijo negativno energijo, ti ostaneš hladen. Zakaj? Ne verjamem v nadnaravno. Niti v vero. Sem pač fizik, ki je imel možnost vpogleda v življenje z njegove najbolj osnovne plati. Atomi in molekule. Interakcije. Energija. Veš, da človeka ni več tu in tega ne moreš spremeniti. Toda s fizikalnega stališča nobena energija ne gre v nič. Enostavno veš, oziroma se odločiš za to, da je še vedno nekje tukaj. Tam zgoraj. V vesolju.

Ok priznam zlomilo me je ko sem čez dobra dva tedna stal na pokopališču z natisnjeno diplomsko nalogo v roki.

Konec koncev vam je znano tole? Ko je človek srečen, zaljubljen etc. mu je ponavadi "toplo pri srcu" ali pa "žari od sreče"? No pa spet ena o fiziki. Kinetična energija. To je tista, ki jo ima telo, ko se giblje. Toplota pomeni, da se molekule gibljejo oziroma trkajo med sabo, žarenje je toplotno sevanje. Za oboje je potrebna dodatna energija. Kje jo dobimo? Od tam zgoraj. Vesolje. In ko se enkrat zaveš da ti je ta energija ne glede na kaj na voljo, si sposoben z njo marsikaj. Tečeš maratone, polagaš izpite, ostajaš nasmejan tudi ko ne gre najbolje. In vse kar rabiš je da se vsake toliko ustaviš, pogledaš gor in se nasmehneš. Einstein je car.

Če vam fizika ne diši ravno najbolje, vsak ima pač svojo teorijo, pa se oprijemajte stavkov "Za vsakim dežjem posije sonce", "Kar te ne ubije te naredi močnejšega". Če ne drugo se boste vsaj psihično boljše počutili. Pa ne pozabite na ljudi okrog sebe.

In sedaj je čas. Da spet začnem s tistim v čemer najbolj uživam. Želja je postala izjemno močna. Čas da izkoristim vse kar sem se naučil in pridobljeno znanje spravim v prakso. Kakšni so plani za naprej? Pustite se presenetit, tudi jaz se bom.

Sobočan production

2011-08-25T17:54:00.000+02:00

Zadnje čase nič ne pišem, no pišem samo ne tu. Jutri jo oddam v prvi obliki, torej ni da ni, da mi ne bo uspelo do konca septembra. Dela torej čez glavo, seka mi ven na vse možne načine, no vsaj dolgčas mi ni. Jamrali pa res ne bomo.

Ljudje imamo potencial, ki ga izkoristimo ali ne. Imamo dar govora, čeprav bi bilo bolje, da ga nekateri ne bi imeli. Imamo dar razmišljanja, čeprav gremo večkrat z glavo skozi zid. Nas to naredi zato kaj boljše od vseh ostalih bitij na tem svetu? Ne. Popolnosti ni. Obstaja le napredek, stagnacija in nazadovanje. Če česar ne vem se bom naučil.

Od oblikovalca spletnih strani pa še ene, fotografa, pisca strokovnih člankov, snemalca, režiserja in producenta predstavitvenih spotov do predavatelja, kar menda še bom postal. Vse se da. Če se odločiš za to. V čem je problem? Ljudje vedno pričakujemo, da bomo za svoje delo nagrajeni in pohvaljeni od drugih. Eto napaka. Česar koli se lotiš, stvari ki jih prej nisi počel, prinašajo dobre in slabe stvari. Vloženi trud je ogromen, če omenim samo to, da je za spot bilo posnetega dobro uro in pol materiala, da o obdelavi videa in sesuvanju računalnika niti ne pišem, se človek vpraša: "zakaj zaboga to počneš?".

Organizacija, disciplina, znanje, napredek. Zato.

Pohvale, zahvale in dejstvo, da njemu ogromno pomeni, da si se potrudil in unovčil svoje znanje, so samo dodaten plus. In to od ljudi, ki jih spoštuješ.

Kot je jasno razvidno sem se športno malo preusmeril. V teku na dolge proge trenutno ne uživam, zato se niti ne mislim z njim forsirat. Izkušnje pridobljene tekom vzponov in padcev v tekaških podvigih pa še vedno z veseljem delim in pomagam tistim, ki so na začetku te svoje poti ali pa le rabijo kak dodaten nasvet v obliki finte, ki se jih radi poslužujemo. V življenju bi rad izvedel čim več, se naučil kar se da veliko, odnesel od njega kar se da veliko. Še nekaj let nazaj sem hotel umret. Kaka budala. Pustimo kar je bilo, glavno je da grem naprej.

Za dejstvom, da želim pridobiti na mišični masi se namreč skriva marsikaj. Čeprav jih večina gleda samo površinsko. Tekom treningov spoznavaš samega sebe, svoje telo in ljudi, ki ti stojijo ob strani ali pa tudi ne. Razvoj odnosa do hrane. Pojem ogromno. Kompliciram tudi priznam, pač želim svojemu telesu dobro. Če ne pijem alkohola ne pijem alkohola, če mi ni do pice je ne bom jedel. A kje piše da moram vse to počet? Zakaj? Da bi ugajal ljudem okrog sebe? Zato ker vsi ostali to počnejo? Jebiga sem unikat.

Če prav razmislim ni tu več straha pred hrano, konec koncev ga nikoli ni bilo. Vedno le neki izgovori. Je le dejstvo ali mi bo uspelo obvladovat stvari ali mi bo vse skupaj padlo v vodo. Ali pojem premalo? Ali pojem preveč? Sem šel dovolj daleč ali bi lahko še malo stistnil? Je izvedba pravilna? Ja kardia premalo ali preveč? Tisoče vprašanj. Problem je, da večinoma ostanemo pri vprašanjih, kot pa na tem, da bi hodili po poti naprej in vprašanja reševali sproti. Konec koncev za to pa imamo one vse dare naštete na začetku ali?

In kaj potem če mi bo padlo vse v vodo? Bo vsaj konkreten razlog, da se spet poberem in štartam znova. Stvari v življenju pač ne gredo vedno tako, kot bi si želeli. Če bi šle, bi blo vse skupaj že preseravanje. Življenje je izziv. Vsak dan. Napredek je odvisen od vložka, vložek je odvisen od interesa, interes je odvisen od Jaz-a. Seveda pa je ob vsem skupaj potrebno biti trmast kot bik, in jaz s tem nekak nimam problemov.

Zadnja pot

2011-08-15T10:25:00.004+02:00

Boš zmogel? Bom. Te ne bo zlomilo? Ne. Jutri jo ponesem na zadnjo pot. V mojih rokah. Z mano je, kar se vnukov tiče, preživela največ časa. Kot sem že pisal, ne mislim se cmerit, ohranil jo bom v lepem spominu. Čutil sem, v njenem glasu je bilo čutit. Zbuditi je ne moremo več, lahko pa se spominjamo lepih in tistih malo manj lepih trenutkov, ko smo en drugemu šli še kako na živce. Se opravičujem vsem, ki jim ne dvignem telefona. Trenutno mi ni do pogovora, bom pa vsekakor poklical nazaj, ko mi bo. Hvala za razumevanje.

14.26km, 4:08/km

današnji podatki. Nisem tekel dva tedna. Neverjetna sprememba. Drugačno razmerje vlaken, drugačno polaganje koraka, drugačna drža. Malenkosti, ki imajo, ko jih povežeš v celoto, neverjeten efekt. Resda številke, toda fiziki se včasih tudi s številkami radi poigramo. Ob takem tempu mi sedaj začne tam po 45 minutah primanjkovat glikogena, sedaj to čutim tudi v glavi. Čeprav trenutni ni tistega užitka, ki je bil prisoten nekoč, tudi noga ima še svoje dneve.

Zakaj tečem? Oziroma zakaj sem pretekel 12 ur skupaj, polovico Balatona in še ostale malenkosti? Zakaj se ukvarjam s športom in grem večkrat do roba svojih vzdržljivosti? Najprej si razjasnimo osnovne stvari. Šport ni sredstvo za reševanje težav oziroma beg pred njimi temveč odlično pomagalo za krepitev samozavesti. Ko si enkrat narediš osnovo lahko gradiš na sebi.

Če se osredotočimo na Balaton. 111.8 km vročine, bolečin, užitka in smeha. Naučil me je vztrajati od začetka do konca. Ne le proge ampak vseh mentalnih in fizičnih priprav. Zaveš se, da na poti nisi sam ampak so ob tebi ljudje, ki so ti v pomoč. Po drugi strani se lahko zgodi, da na poti nenadoma ostaneš sam in si odvisen od samega sebe. A boš čakal na odrešitev ali lezel naprej? Naučiš se prenašati samega sebe, svojo trmo in finte. Ko si enkrat sposoben tega, si sposoben sprejemati ljudi okrog sebe. Vsi smo krvavi pod kožo, vsi imamo svoje napake. Nesmiselno jih je prikrivat s pozitivnimi stvarmi ampak raje delajmo na tem, da jih bo čim manj. Samopodoba, samodisciplina, mentaliteta, vse to so življenjske naložbe, ki se razvijajo iz leta v leto, če delaš na tem.

In sčasoma postaneš trden. Dovzeten in razumljiv, da so napake, ki jih delaš na svoji poti zato, da se iz njih nekaj naučiš. Na treningih daješ od sebe 120%. Zakaj? Da lahko takrat, ko se počutiš slabo daješ 100% in si še vedno naredil odličen trening. Kapish? In na koncu je najpomembnejše, da pri vsem skupaj uživaš, se smeješ, jamraš od bolečine, spoštuješ samega sebe in ljudi okrog sebe, ohranjaš in iščeš pozitivne misli ter rasteš kakor rožica obsijana s soncem.

Čustva

2011-08-13T06:46:00.001+02:00

Danes si, jutri te več ni. Danes bi jo poklical, kakor vsakokrat doslej, pa mi ne bo več dvignila. Spremenil sem se. Ne le fizično in optično predvsem kar se mentalitete tiče. Po končanju zdravljenja, no natančneje eno leto pozneje, sem se trdno odločil, da bom vsako leto počasi gradil na sebi. Tekme, treningi, vzponi, padci, veselje, smeh, bolečina, disciplina. Vse to je prispevalo ogromno in izoblikovalo mojo mentaliteto. Od tega, da sem tiste najhujše dni tekom anoreksije jokal vsak dan, do tega, da danes, naj bo še tako hudo, bolečine ne občutim. Hecno človek bi se kdaj zjokal, toda enostavno ne gre. Včeraj so jokali vsi, le jaz ne. Kot, da si enostavno pripravljen na vse kar te v življenju čaka. Kot da te vsi ti padci, ki prihajajo, več ne morejo zabiti na tla. Ne govorim, da ne moreš pasti, govorim o tem kako hitro se pobereš. Kot da bi izoliral vsa čustva. Od tega, da si tarča posmeha, do tega, da sedaj onega, ki se ti posmehuje, bolj boli, ko opazi, da ni efekta.

Utrujen sem. To redko priznam, toda sedaj pa sem res. Bolje rečeno izčrpan in naveličan vedno iste slike. Dan imam skorajda na minute razdeljen, kaj bom kdaj počel. Služba, treningi, socialno življenje, za vse se najde čas, le razporedit si ga je treba, vse ostalo so izgovori. Opažam le, da sem postal bolj razdražljiv, verjetno zaradi utrujenosti. Najbolj na kurac pa mi gre, ko me kdo jebe v glavo.

Treniram še. Le tečem bolj malo. Trenutno se ne najdem, zato niti ne forsiram. Noga se me še drži, to je ok le vsake toliko se nekaj oglasi, da ne pozabim, da jo imam, pa da me malo prizemlji. Kljub vsemu imam slabi dve uri treningov na dan. Ko pišem o treningih, govorim o tem, da daš namesto 100% od sebe 120%, vedno lahko še malo stisneš in greš čez. Rezultati so že vidni. O disciplini ne bom fantaziral. In naj imam še tako slab dan, ko stopim skozi tista vrata enostavno vem, da jih bom zapustil z bolečim nasmehom, če ne, ne bi sploh stopil skoznje.

Smejem se. Nad samim sabo. Včasih hrana fobija, danes stvar v kateri uživaš in ti omogoča konstanten napredek. Kot je večkrat rekla: "Prazen žakel ne stoji pokonci.". Nisem več na 6 obrokih, tudi na 7 ne ampak jih je kar 8 pri čemer shake-ov, ki jih spijem ob napadu lakote niti ne štejem več zraven. Res je da imam ljudi, ki jih lahko vprašam za nasvet, in med drugim poskrbijo, da nisem lačen (hvala Staša) ali pa sem pač poskusni zajček :), toda na koncu vseeno vse odvisi od tebe in od tega, da opazuješ samega sebe, svoje telo in reakcije na posamezno stvar. Stvari optimiraš, prilagajaš in z veseljem spremljaš počasen napredek. In to je tisto, da se nekega dne zaveš:

Smisel življenja? Življenje samo.

Najbolj zadovoljen pa sem, ko vidim, da mi dresi velikosti S, ki sem jih nosil spomladi in so še viseli z mene, danes več niso prav.

Strah

2011-08-06T21:02:00.003+02:00

Je votel okrog ga pa ni nič. Ima velike oči. A ga je kdo videl? Ne. A ga je kdo izmeril? Ne. A lahko kdo dokaže njegov obstoj? Ne. Ali ga kdo išče? Ne. Torej iz fizikalnega stališča, še posebej če se osredotočim na prvi stavek, ga ni. So le ovire in zadržki, ki si jih ustvarimo sami v sebi. Strah je najlažji izgovor. Posledično je torej le od nas samih odvisno ali bomo šli čez ovire, ali se vedno znova ustavili pred njimi, nemočno zrli ter čakali na odrešitev. Slednje ne bo, če sami za to ne bomo nekaj storili.

Spet ena omejitev. V glavi. Stari problem na drugačen način. Še dobro da imam toliko dela, da nimam časa razmišljat o njej. Tudi to je neke vrste rešitev. Enostavno grem, ker vem, da mi bo uspelo. Disciplina, organiziranost, nekompliciranje, vera v samega sebe in v to, da boš nekega dne prilezel do tja. Motivacija? Najdeš jih v ljudeh okrog sebe. Ne govoriš o problemih, jamrali pa res ne bomo za vsako figo. Pozdrav, stisk roke, že sam pogovor o vsakdanji temi te žene naprej. Čeprav se niti ne zavedajo, ti stojijo ob strani in pomagajo na nek svoj način. Ker ne nalagaš svojih problemov na njihova ramena konstantno izžarevajo pozitivno energijo, ki jo izkoristiš in te žene naprej. Dobra fora kaj?

Malo bitjece v tvojih rokah. Otrok. Človek. Na začetku svoje poti. Kaj razmišlja? Sploh kaj? Ok razen, da je kot jaz lačna vsake tri ure, pa da ima popoldanske počitke, pa da te ne jebe pet posto, če ji nisi interesanten etc. Zdaj moram samo še pogruntat na kak način zajamrat, da bojo kar naenkrat vsi okrog mene. Hec.

Utrujen sem. Malo mi že naseda. Vsak dan isto. Čeprav vsako slabo stvar poskušaš obrniti sebi v prid. Da se. Še dobro, da veva odklopit. To noro sede. Enostavno se usedeš in greš. Slovenija toliko ponuja. Odmislim vse, to mi vedno uspe, glava totalno prazna, brez misli, brez "Kaj moram še storiti?", "Je v laboratoriju vse ok?". Vse je za nekaj dobro. Naučiš se vztrajati in sprejemati velike odgovornosti. Zaupajo ti.

Bohinjsko jezero

Treningi preoblikovani. Trenutno drugačni cilji, želje. Še tečem. Dvakrat do trikrat na teden. Malo bolj na nivoju bi človek rekel. Danes test novih. Barvna kombinacija izžareva ful pozitivno energijo, v glavi prepričanje, da te ne more nič ustavit. 13.86 km, 55:18, @4:03/km. Številke. Pomembnejše je tisto kar se dogaja za njimi. Telo v anaerobnem stanju. Na vse možne načine se brani, le glava je tista, ki te nese naprej. Biti boljši pomeni iti čez mejo. Iti čez mejo pomeni, da bo bolelo. Ko boli pomeni da napreduješ. Za napredek je potreben počitek in zdrav odnos do samega sebe.

6 urni tek Wildon

2011-07-31T20:47:00.004+02:00

Prva po dolgem času. Brez nekih resnih pričakovanj, brez obveznosti, cilj samo ostati na progi in uživati. Vsega je kriv Rajko in njegovo rajcanje v smislu "Spet bova tekla skupaj" (tolko da mam nekoga za obtožit). Po treh mesecih totalno brez teka in enem mesecu priprav. Pamet? Ne norija. Ne seri, dejstvo in prepričanje v samega sebe, da mi bo uspelo.

Na pot sem krenil precej zgodaj. V Wildon sem prispel 6 ur pred startom z namenom, da se v miru namestim, sprostim, ogledam progo in oddremam še kako uro. Človek ugotovi, da so mali avti zelo praktični za to. Po ogledu proge mi je bilo jasno, da ne bo ravno mačji kašelj. Kombinacija asfalta in makadama postane še posebej zanimiva, ko se zmrači. Seveda je za polno dozo adrenalina potrebno naglavno svetilko pustiti doma.

Photo by: Metka Korajžija

Startali smo nekaj minut čez peto, klasika. Še prej si se moral predstaviti človeku, ki je skrbel za štetje krogov. Sprva v smislu: "A nismo v digitalni dobi?" se je kasneje prelevilo v poseben prijateljski odnos, saj si v vsakem krogu dobil takšno ali drugačno vzpodbudo, da ne govorim o natančnosti in skrbi, da je potekalo vse tako kot mora bit.

Najbolj me je skrbelo glede dovajanja energije. Odkar sem se malo updejtal namreč noro hitro zgubljam energijo. Sprva je bil plan na vsake pol ure jest, kar sem kasneje zmanjšal na 15 minut. Po dobrih dveh urah se mi je vsa hrana že totalno zagabila. Jedel sem jabolka, slane preste, indijske oreške, jajca, od svoje hrane pa sem imel zraven še Whey, Bcaa, Fitburner, Accel gel in C-vit. Uporaba vseh teh se je kasneje izkazala za ključno, predvsem kar se tiče bcaa, C-vit in fitburnerja. Ruski bife ni bil bog ve kaj, preveč kompleksne hrane v smislu kruh z namazom in raznimi dodatki, listnato testo, itd. Skratka stvari, ki ne sodijo na ultre razen v svoji najbolj osnovni obliki.

Oprema

Tekel sem konstantno 5 ur in pol, z norim tempom (med 4:30 - 5:00). Takrat je počilo v nogi, natančneje v peti in sem se odločil odnehat. Protibolečinskim tabletam se izogibam in jih nočem več uporabljat, čeprav bi z njihovo uporabo komot zdržal še tiste pol ure. Ampak pol ne bi bilo izziva, da bom naslednjič boljši. Zelo nezadovoljen sem bil s počutjem saj je nihalo skorajda po urni predpostavki. Od totalno "high" do totalnega podna, ko ti gre na kurac vse, kar se ti v tistem momentu prikaže pred očmi. Po 2 urah prva kriza, nato doza kofeina in C-vit, kar me zbistri. Noro nihanje med 3 in 5 uro ter konstantno petje Kekčeve pesmi in ponavljanje stavka: "Stisni pička", prisotni močni mišični krči. Po 5 urah odpoved vseh sistemov, delovala je samo še glava in trma. Vse skupaj je zadoščalo za 8 mesto, čeprav sem bil konstantno na petem. Ni šlo, bo pa naslednjič.

Glavno je, da je uspelo. Lep povratek, z spodobnim rezultatom. Uspelo mi je tisto, kar sem šel iskat. Ugotovil, koliko mi nekdo pomeni. Da sem še vedno trmast kot bik. Da je vsak vložen trud, v takšni ali drugačni obliki, vedno poplačan. Da se je lepo vrniti. Da bo treba še malce razmisliti glede ultra tekov. Da se še vedno vem trezno odločiti in sprejeti dejstvo, da je proga tokrat premočna zame.

Zahvala gre predvsem Maxximum-u, ki me je konkretno opremil in domačim, da mi stojijo ob strani. Naslednja tekma bo Logarska v skrajšani obliki in v vlogi zajčka, kasneje pa še Sladkih6. Nekaj mi pravi da bo noro.

Štrudelj

2011-07-27T08:20:00.005+02:00

Še tri dni. Napetost počasi narašča. Nervoza? Ne. Pričakovanje? Na nek način. Tipična vprašanja v smislu: "Zakaj ti že to treba?". Ker lahko. Šest ur naganjanja v enem krogu. Zadnje leto se vedno bolj sprašujem o smislu ultra preizkušenj. Zadovoljitev mentalnih potreb? Dejansko ti po eni strani lahko veliko prinesejo po drugi strani si zaradi njih za marsikaj prikrajšan. Do katere mere greš se odločiš sam.

O tem kaj vse vzeti s sabo oziroma koga prositi za support se še nisem čisto odločil. Sicer pa konec koncev je v Avstriji na takih prireditvah vedno lepo poskrbljeno in glede na to, da sem se odločil, da tako ali tako prespim eno noč in se vračam šele v nedeljo, tudi glede supporta ne bom fantaziral. Cilj je jasen, 6 ur zdržati na progi, vse kar je več pa bo samo bonus. Nekaj stvari me še jebe zato ne bom šel z glavo skozi zid ampak po pameti, tako kot vedno.

Odkar posvečam pozornost tudi drugim oblikam vadbe, ne samo teku, ugotavljam namreč kako naporen je. Strokovno rečeno ga spremljajo močni katabolični procesi, ki so zadnje čase močno opazni, v smislu utrujenosti na treningih oziroma potrebi po vnosu energije. Vsekakor zanimiv material za spremljat, še posebej če spadaš med fizike.

Zadnje čase počnem to, kar sem si vedno želel. Ne nimam v glavi fizikalnih meritev v smislu temperature, slanosti in popisa Slovenskih jezer, ampak preprosto uživanje v lepotah, ki jih ponuja Slovenija. Ugotoviš, da imamo vse na dlani, a jih večina še vedno raje roma na Hrvaško obalo. Občutek imam, da zato, da lahko potem kritizira, kako zanič so naši sosedje. Najbolj pa mi gre na živce, ko jih večina na veliko kritizira Ljubljano, kako zanič mesto itd. Dejansko pa imaš vse na dlani. 10 minut in si v čisto drugačnem svetu. Za konec pa dobiš še štrudelj, narejen po tvojih kriterijih. Neprecenljivo. Hvala.

Podpeško jezero

Simbioza treh

2011-07-24T02:15:00.001+02:00

Zgodba o enem možu. Možu, ki kljub temu, da je vedno znova vržen na tla. Mož, kateremu je odvzeto vse, kar ti lahko še vzamejo po tem, ko so ti odvzeli že čisto vse. Mož, ki ostane zvest sebi, svojim ljubljenim, svojim načelom. Napihnjena Holywood-ska zgodba s kančkom resnice. Navdihujoče. Ne, ne bi bil rad tak kot on. Niti kot nekdo drug. Bom tak, kot sem. S svojimi načeli, s svojimi cilji, s svojimi pozitivnimi in negativnimi lastnostmi.

Počasi že odštevam. Še šest dni. Prvi zapiski, seznami, kaj vzeti, koga vzeti, kdaj na pot, zadnji praktični testi. Pričakovanje. Tisti občutek tam noter. Vse skupaj spet dvignjeno na neko novo raven. Lahko bi rekli bolj spoštljiv odnos. Sicer pa fiziki smo po naturi nori na različne parametre in optimizacijo le teh. Še bolj zanimivo je dejstvo, da si testna oseba ti sam in, da je vse skupaj v tvojih rokah. Napisana cilja sta dva, da bom šest ur na progi in, da pridem v enem kosu nazaj. Imam razlog. Seveda so še ostali, nenapisani, nujno potrebni za motivacijo in izziv. Ampak ok, tu ne bom spet o fiziki.

Kaj razmišljam? Vprašanje, ki ti ga postavljajo znova in znova. O fiziki. Odgovor po poti najmanjšega napora. Dejansko konstantno, skozi tek, procesiraš neke podatke. Od tega koliko energije boš rabil zaužit, kako držati telo, da se boš čim manj naprezal in izgubljal nepotrebno energijo, do tega, da podoživljaš vse lepe dogodke in si pred oči projeciraš slike, ki te spravijo v dobro voljo in poskrbijo za dodatno sproščanje hormonov sreče. Slednji so pomembni predvsem pri obrambi pred bolečino. Bolečine se moraš zavedati, saj je glavno varovalo s katerim ti telo sporoča, da je nekaj narobe. Toda z vsem opisanim jo brez problema omiliš in tako ohraniš tek v lepem spominu.

Zadnje čase dosti razmišljam o ultra tekih. Občutek imam, da izgubljajo čar, oziroma spoštovanje, ki je bilo prej prisotno v dosti večji meri, kakor danes. Kot, da ne počnemo več tega s srcem ampak le iz mentalne potrebe po doseganju nekih številk. Za ultramaraton so potrebni srce, glava in telo. Simbioza vseh treh. Če eden zajebe, je poti konec. Za moje pojme pretiravanje. Konec koncev se je potrebno zavedat, da imaš za sabo ljudi, ki jih skrbi zate in ne le egoistično hoditi po neki svoji poti, ne da bi se oziral na druge. Nismo sami. Vencelj je lepo strnil v svojem zapisu. Res pa je, da se je najtežje omejit, ko se enkrat zavedaš, česar vsega si (tvoje telo) zmožen.

Za vsakim dežjem posije sonce

2011-07-20T19:54:00.003+02:00

Od tega kako sva šla na Šmarno in končala na Bledu, da račke tvorijo formacijo, da jim je nekoč po gradovih bilo dolgčas brez interneta, da so labodi vegetarijanci, da otroci rabijo škornje za skakanje po lužah, do tega, da za vsakim dežjem posije sonce.

Prvi dan dopusta. Dejansko. Cel teden. Ok v stilu tuki čiči pa pazi hišo. Opet sem gazda! Sicer se je dan začel zelo obetavno, še preveč. Logično se vlije ravno takrat, ko ugasneš avto na parkirišču pod Šmarno goro. Nič, h Koširju na kavo dokler se ne razjasni. Jasno je bilo, da se bo kava močno ohladila preden se bo razjasnilo. Ideja o Bledu, natančneje Bohinju me je žrla. Vedel sem, da če bo realizirana se ne bo najboljše končalo. Saj veste voda pa to.

Hvala bogu, da imamo zelo tolerantne ženske, ki prenašajo še tako bistroumne ideje moških okrog sebe.

Prvi trening za ironmana

Manj, ko sva počela boljše je bilo. Tak da paše. Ko je vse okrog tebe čisto nepomembno, te nič ne more spraviti v slabo voljo, preprosto si vzameš dan zase in uživaš. Toda srečo je bolje deliti.

Čez dva tedna me čaka prva tekma. Plan do takrat je narediti še maksimalno štiri treninge, da se navadim na vreme, preizkusim še nekaj hrane in pijače med tekom, ter se začnem posvečati ponavadi najtežjemu delu. Zadnjih nekaj dni, ko imaš polno glavo in si ponavadi zelo zgovoren ali iz sebe enostavno ne spraviš nič. Ne bo lahko, to mi je čisto jasno, toda ne vem zakaj bi si ovire postavljal še preden se podam cilju naproti. Razmislit je še treba kaj vse in če koga vzeti s sabo, ter nekaj ostalih malenkosti. Sicer pa v Avstriji se vam ni treba bat, da za vas med tekom ne bi bilo več kot odlično poskrbljeno. Bom pa tokrat vse skupaj izkoristil še za kak dan počitka in šele nato vračanje domov. Pestro bo, družba pa spet taprava. Konec koncev imam občutek, da Slovenci zadnja leta dominiramo kar se ultramaratonskih preizkušenj tiče. Vsak pač ni iz pravega testa, jebiga.

Jezero v Wildon-u

Test: Accel gel

2011-07-18T07:34:00.002+02:00

Sicer se gelom in tem zadevam na veliko izogibam. Slabe izkušnje iz preteklosti, beri želodčne težave, so bile dovolj tehten razlog, da jih črtam iz seznama obvezne opreme. Accel gel sem dobil na test tako, da sem vseeno izkoristil priložnost, da jih preizkusim v praksi. Zanimivi so se mi zdeli predvsem zaradi razloga ker imajo dodane beljakovine, kar je njihova glavna značilnost. Dva imata celo dodan kofein, kar sem opazil šele, ko sem enega že zaužil.

Priznam, da me je ravno ta, z dodanim kofeinom (40 mg/pakiranje), najbolj presenetil. Zaradi slabih izkušenj z zadevami, ki imajo dodani kofein drugih blagovnih znamk (Che Guarana, PowerBar gel), se tem izdelkom izogibam, raje podaljšana kava pred aktivnostjo in to je to. Pri Accel gel-u pa nekako ni bilo zaslediti tistega močnega odrezavo-grenkega priokusa. Sadni okus močno prevladuje, le malenkost je bilo na koncu res moč čutiti, da ima dodan kofein.

OKUS:

Preizkusil sem: Jagoda/Kivi, Limona/Limeta, Malina s kofeinom in pomarančo. Rad bi pa še čokolado in vaniljo, netipična okusa za gel, a bi mi bila verjetno všeč, saj nisem ravno pristaš močnih sadnih okusov. Kljub vsemu pa sem bil tudi z preizkušenimi zelo zadovoljen, saj so zelo osvežujoči, kar pride prav predvsem poleti.

EFEKT:

No ja nekaj ekstra ni za pričakovati, konec koncev imajo skupaj cca 90 Kcal na posamezno pakiranje, torej bi jih lahko na uro zaužili vsaj tri, da bi pokrili energijske potrebe. Mogoče ravno zato ni bilo zasledit kakega buma, ker sem zaužil enega na dobre tri-četrt ure. Je pa moč opaziti manj utrujenosti predvsem po treningu, za kar krivim dodatek beljakovin.

KONČNA OCENA:

Vsekakor pa so zelo okusni (od vseh kar sem jih do sedaj preizkusil saj so blagega okusa in niso preveč sladki) in jih priporočam vsem, ki prisegate na njihovo uporabo. Pri daljših aktivnostih pazite le, da ne jeste samo gele ampak uživate tudi trdo hrano, drugače bodo želodčne težave hitro na vidiku. Maratonsko razdaljo se še da spravit skozi, kar je več pa raje ne. Trenutno so v akciji, 1.50 eur za enega. Če želite jih preizkusite, ne bo vam žal.

Update

2011-07-17T17:28:00.002+02:00

Po duši fizik. Bolj raziskovalec. Ma ne, še bolj oseba, ki ga zanima vse, kar leze, pa tudi tisto kar ne, na tem svetu. Od tega, da dedek Mraz v praksi ne obstaja, do tega, da analiziraš kar se s tabo in s tvojim telesom dogaja med tekom.

Malo sem se update-al. Dobesedno. Saj bo kmalu jasno. Ko se vidimo. Pa še malo se bom. Poškodbo sem dobro izkoristil. Pretehtal vse možnosti. Kaj lahko izkoristim, kaj za nekaj časa pustim zadaj in na čem naj gradim. Trenutno imam dokaj netipično oblikovane treninge. Tečem le trikrat tedensko. Posledično lahko delam super treninge, da o regeneraciji niti ne govorim. Seveda ne govorim samo o treh treningih, večinoma sta na sporedu dva dnevno.

V tem času sem dosti prebral. Preizkusil. Se naučil marsikaj novega. Prav je tako. Najlažje bi bilo biti pri miru. Kdo jaz? Verjetno bi zbolel, če bi moral biti. Vse se da izkoristit, na svoj način.

Počutje. Nekaj čisto drugega. "Tisti" občutek. Včerajšnji trening v stilu Špartancev. Enostavno nič te ne more ustaviti. Telo. Duša. Glava. Harmonija. Skratka tisto kar delaš s srcem. Cesta, nebo, Elixirke in ti. Svoboda. Ko gre hudo pobrskaš po predalčkih. Na dan povlečeš misli, ki sliko popolnoma spremenijo. Konec koncev hvala bogu, da ti gre vsake toliko hudo, če ne bi nas preveč laufalo ultramaratone, pa bi spet bila gužva. Posledično gradim na tem. Iz leta v leto. Brez prevelikih pričakovanj. Včasih je enostavno potrebno kak zid podreti. Ne ravno z namenom, da bi zgradil novega, temveč z namenom, da prostor dobi več svobode.

Res je časi niso enostavni. Bombardirajo nas iz vseh strani. Preveč informacij za moje pojme. Preveč se ukvarjamo z Grčijo in ostalimi, namesto da bi začeli na svojem vrtu. Toda bodimo realni. Vsak si lahko naredi dan tak, kot je njemu všeč. Seveda pa je potrebno začeti s pozitivo od tam znotraj. To je pa najtežji del naloge. Biti srečen sam s sabo, graditi na sebi in se sprejemati takega kot si. Šele nato boš sposoben sprejemati ljudi okrog sebe. In z njimi deliti svojo srečo, ne jo iskati v njih.

Plani? V planu je bila 100ka v Steyr-ju. Odpade. Šola in kariera imata prednost. Kot vedno. Prva tekma bo 6 urni nočni tek v Wildonu, čez dva tedna, naslednja izbira Logarska, takemu vabilu se ne morem upreti. Mogoče celo, mogoče ne. Ostalo pa vemo, kaj vse me še čaka do konca leta, sami "družinski" teki.

Spet zakon narave

2011-07-13T09:57:00.003+02:00

Priznam zadnje čase izkoriščam treninge samo zato, da dam stvari iz sebe. Da odprem ventil,, da dam stvari, ki jih ne razumem, iz sebe. Dejansko se jih niti ne trudim razumet niti se ne obremenjujem z njimi, toda vseeno tu pa tam zaboli. Jebiga bo treba čez to, konec koncev sam odločam o tem, kako dolgo me bodo žrle.

Včeraj zanimivi pogovori. O strahu in o tem kako premagati ovire. Spet razlaganje o tistih časih. O časih, ko je voda imela kalorije. Kaj voda, bilo te je strah, da bi se zaradi zraka z vonjem zredil. Bizarno, a dejansko res. In kako ti uspe izkoreninit tako misel?

Začne se z dnem, ko se odločiš, da boš počasi, poudarek je na počasi, začel spreminjat stvari na bolje. Dan za dnem. Zavedaš se, da če boš ga danes malo bolj sral, ga boš jutri pač malo manj. Ljudje smo krvavi pod kožo, vsi delamo napake, pomembno je, da za njimi stojimo in za njih odgovarjamo. In tako počasi lezeš naprej. Dan za dnem, leto za letom.

Odkrito priznam, da sem danes jezen na vsakega s podobnimi težavami. Ki ne naredi nič, da ne bo pomote. Ljudje ti včasih pojejo slavo kako si super, da ti je uspelo. My ass sem super. Vsak lahko to stori, vsak ima v sebi to moč, vsak lahko spremeni slabe stvari na bolje. Le začet je treba, vztrajat in ne pričakovat čudežev čez noč. Konec koncev ga še danes kdaj pa kdaj serjem, s to razliko, da si ne zatiskam oči in si napake priznam ter jih odpravim.

Vse stvari so v naših rokah. Ja, samo v naših rokah, ne spet začet, da so nekatere odvisne od drugih. Mi izbiramo kaj in koliko bomo pojedli, na kakšen način in koliko se bomo gibali. Na nas je, komu bomo pomagali, s kom bomo sodelovali, koga bomo imeli ob sebi in kako se bodo stvari odvijale. Če ti ni všeč pojdi svojo pot. Res, da je potrebno v tem primeru večinoma začeti iz nule, toda to je zakon narave. Najprej je seme, šele nato drevo z mogočno krošnjo, in ne obratno.

Okrevanje

2011-07-10T16:06:00.002+02:00

Kaj je to plantarni fasciitis sem pisal že tukaj. Res ena težjih poškodb, ki ne prizadene toliko telo kakor samo psihološko plat človeka. Ker želim poškodbe vedno pravilno sanirat sem se tudi tokrat lotil najbolj drastičnega ukrepa, počitka. Čeprav so mi ponujali raznorazne alternativne možnosti zdravljenja jih nisem hotel sprejeti. Vsaka poškodba je za nekaj dobra, če jo splaniraš v tej smeri. Tokratno za samodisciplino. Trije meseci, dan za dnem si rečeš saj za konec tedna bom pa že kak kilometer odtekel, stari moj ne sanjaj.

Okrevanje bi razdelil na tri različne sklope. Časovno niso enako dolgi, najdaljši je srednji, najkrajši pa zadnji del. V prvem delu se bolečina pojavlja večinoma zgodaj zjutraj, ko vstanemo, oziroma, ko dalj časa mirujemo in se noga ohladi. Če hodimo bolečina izgine, kar je lahko varljivo, saj marsikdo to ignorira in nadaljuje z rekreacijo. V drugem sklopu se bolečina pojavlja tekom dneva. Kar tako med hojo, sedenjem, vožnjo avtomobila, kar je mimogrede zelo nevarno, se pojavi bolečina, kot da bi te kdo z nožem začel naenkrat zbadat v stopalo. V zadnjem tretjem sklopu pa je bolečina prisotna le ob večjih obremenitvah, predvsem hoji v klanec. Kot sem omenil sem poškodbo izkoristil za krepitev samodiscipline. Striktno sem se odpovedal tekaškim treningom in raje okrepil in ojačal telo. Odsvetujem, da se totalno odmaknete od tekaške scene, tudi kar se obiskovanja tekem tiče. Tudi navijač ste lahko, nekateri to cenijo.

Danes sem naredil prvi težji trening. Tek počasi stopnjujem, vedno bolj me privlačijo off-road variante oziroma trekingi. Za izziv sem se zjutraj podal na Šmarno, da vidim kako sem pripravljen, oziroma, ali sta glava in telo povezana. Sta. Uspeli so mi štirje vzponi. Čeprav bi se pet vzponov lepše slišalo, pri petem več ne bi bilo užitka, ampak navadno trpljenje. Zato sem po četrtem, srečen z doseženim, zaključil. Super izziv, hecni odzivi sotrpinov, zanimiva starostna struktura.

Naslednji večji izziv bo verjetno že tekaški. Prav manjkajo mi priznam. Toda ravno to je tisto, kar sem hotel s samodisciplino na začetku povedati. Ko ti je nekaj, kar imaš zares rad, za nekaj časa odvzeto, ugotoviš koliko ti dejansko pomeni. In tek je ena tistih stvari, ki se jih človek ne naveliča, še posebej ko govorim o šest, osem, dvanajst urnem...

Podatki o današnjem treningu:

Čas: 2:50:23

Razdalja: 12.17 km

Višinci: 1367 m

Avg HR: 132 bpm

Max HR: 181 bpm

Danes izmerjen utrip v mirovanju:

Vzor

2011-07-09T05:06:00.006+02:00

Vsakdo izmed nas ga ima, oziroma, ga je imel vsaj enkrat v življenju. Govorim o osebi, ki nam je za vzor. Oseba katere dejanja, postava, izgled so nam v zagon in motivacijo, da bi tudi mi radi postali taki kot on. In pride dan, ko se nam te sanje o "popolni" osebi naenkrat porušijo, ko spregledamo, da je tudi on/ona samo krvava pod kožo.

V čem je problem? V tem, da ljudje vidimo tisto kar hočemo videt, pred tistim česar nočemo pa si prevečkrat zatiskamo oči oziroma stvari olepšujemo. Čisto normalen pojav, saj govorimo vendar o "popolni" osebi, taki, ki nima napak, ki ga ne serje in je top nad vsem drugim. In ti se ženeš, da bi bil nekoč tak kot on/ona. In sedaj, ko si razočaran? Kaj sedaj? Izbrati nekoga drugega in spremeniti svojo smer razvoja in mišljenja?

Problem je v tem, da bi vsi radi bili podobni nekomu drugemu in ne sami sebi. Kakor da rabimo neke motive, ki nas vodijo skozi življenje, namesto, da bi sami polagali svoje temeljne kamne in gradili na njih. Zakaj? No ja montažna hiša je tudi postavljena v enem samem dnevu, toda če pogledate bolj pozorno so vse enake. Ljudje si nismo enaki.

Življenje nam je dano samo eno. Vsak živi toliko let, koliko mu pač "uspe", in jih izkoristi na svoj najboljši način. Namesto, da bi si ustvarjali neke motive, ideale, iskali vzore v življenju, pomislimo najprej na nas same. Človek je sam sebi najboljši vzor. Bom obrazložil.

Iz leta v leto rasteš, postajaš močnejši, če seveda delaš na tem, ni ti pa treba. Sprejemaš informacije iz okolice. Namesto, da bi se primerjal z nekom drugim pomisli, kaj si naredil v preteklem letu, oziroma, kaj lahko narediš na sebi v prihajajočem. Posledično sam sebe ne moreš razočarat. No lahko, ampak si za vse skupaj kriv sam a še vedno ostajaš na svoji poti. Ni ti potrebno spreminjati smeri, kam boš jo mahnil v bodoče. A ravno v tem je največji problem, saj sedaj ne moreš s prstom kazat na nekoga drugega oziroma ga obtožit za svoje lastne napake.

Tekmovalnost, ta mi gre najbolj na jetra, še posebej, ko pogledamo kam je pripeljala sodobni profesionalni šport. Spomnimo se prvih Grških olimpijskih iger. En sam tekmovalec je nastopil v več razpisanih disciplinah, si predstavljate to danes? Da bi Kenijci, poleg maratona, nastopili še v hm metanju diska še isto popoldne? Po mojem bi jih pobralo. Vso to miselnost o lepoti gibanja, združevanju človeškega telesa z naravo so zamenjale številke, najprej minute, potem sekunde, danes stotinke.

Človek je sam sebi največji tekmec. Tekmovati sam s sabo in premagovat samega sebe je nekaj fantastičnega, osnovna slika, ki bi jo morali imeti pred očmi. Resda nastopiš na tekmovanju, kjer nisi sam. Toda na to tekmovalnost lahko gledaš tudi tako, da tvoj sotekmovalec tokrat ni dal dovolj od sebe, ni bil dovolj dosleden pri premagovanju samega sebe, oziroma še pomembneje nima goreče želje premagati samega sebe. Neka zdrava tekmovalnost.

Ljudi okrog sebe imamo zato, da z njimi delimo svoje izkušnje. Povprašati nekoga za nasvet je prevečkrat boljša poteza kakor pa, z glavo skozi zid. S tem ne izraziš svojega neznanja, temveč, da ga spoštuješ, oziroma, da spoštuješ njegovo intelektualno znanje. In slednje je nekaj neprecenljivega.

Obiskali smo: MaxxGYM fitnes

2011-07-05T07:48:00.006+02:00

Po pravici povedano se modernih fitnesov na veliko izogibam. Razlog je v tem, ker se namesto klasičnih ročk in štang uporablja vedno več naprav, ki so namenjena za to ali ono mišično skupino. Kot drugo pa me moti predvsem dejstvo, da so preveliki, prenapolnjeni in nimajo vzdušja da si tja prišel trenirat temveč pozirat.

Že ob vstopu sem opazil, da MaxxGYM ni tisti klasičen fitnes. Prvi občutek je bil, kakor, da bi se vrnil v zlata leta fitnesa, brez poziranja, brez božanja ročk in štang ampak čisto surovo kvalitetno delo. Odličen občutek, še boljša motivacija.

Ob prvem obisku vas osebje, ki je mimogrede zelo prijazno in ustrežljivo, vnese v bazo podatkov, poslika, in preda kartico s katero se identificirate ob vsakem obisku. Slačilnica je zelo prostorna, svetla, v njej sta dva ločena WC-ja in dve tuš kabini. Prav tako je poskrbljeno za varnost osebnih predmetov (denarnica, mobilni telefon, ključi), saj jih lahko shranite v zato namenjene omarice opremljene s ključavnico.

Ob prvem obisku, še posebej, če ste začetnik, vam toplo priporočam, da povprašate za pomoč oziroma razlago kako se lotit vadbe na posamezni napravi. Naprave so res kvalitetne, izbira opreme je ogromna, prav tako pa ne manjkajo niti kardio naprave. Kot sem omenil vam je osebje z nasveti vedno na voljo, le vprašat je treba in ne po pameti se zagnat med uteži.

Osebno me je motilo le to, da ljudje ne pospravljajo uteži za sabo. To pomeni, da uteži ostajajo na ročkah, kar ovira ostale obiskovalce fitnesa. Kljub omenjeni veliki izbiri opreme je problem s stojali, saj posledično ne moreš odložiti palice, če delaš klasičen squat, squat na smithovi napravi, potisk ročke za glavo stoje in podobno.

CENA

Najprej je potrebno poravnat članarino, ki jo plačate le enkrat na leto. Drugače so cene med najnižjimi kar se prestolnice tiče. Na razpolago so karte za enkratni obisk, 8 oz 12 obiskov, mesečna, tri in šest mesečna karta, ter letna karta. Opcijsko z doplačilom imate možnost tudi najema osebnega trenerja, ki vam naredi osebni plan vadbe in prehrane. Dijaki, študentje in upokojenci imajo na voljo 15% popust.

CENIK

LEGA

Fitnes se nahaja na Litostrojski cesti. Lega sicer ni najbolj posrečena izbira toda po drugi strani je vsaj mir. Na voljo imate parkirišče prav tako se lahko pripeljete s kolesom oziroma LPP. Če ste s kolesom iz smeri Celovške, priporočam, da jo uberete po Goriški ulici, pri semaforiziranem križišču prečkate železniško progo in jo zavijete na Alešovčevo ulico. Slednja je še v izgradnji zato pazljivost ne bo odveč. Če pa izberete LPP pa na Celovški cesti prestopite na 18 in izberite izstop TIKI, nato pa se po prej omenjeni Alešovčevi ulici sprehodite do GYM-a.

ZAKLJUČEK

Fitnes mi je osebno zelo všeč, ravno zaradi občutka, da sem v fitnesu in ne v telovadnici. Edini slabi lastnosti, ki sem ju opazil sta lega in dejstvo, da obiskovalci ne pospravljajo stvari za sabo, ampak to je njihov problem. Fitnes je namenjen tako profesionalcem kakor tudi začetnikom, ki se šele spoznavajo z vadbo z utežmi. Tudi za nežni spol je dobro poskrbljeno in kar nekaj obiskovalk je bilo moč opazit.

Skratka izbiro MaxxGYM-a priporočam tistim, ki dajo na kvalitetno vadbo in ne na poziranje oziroma božanje uteži. Tu se res dela, motivacije je ogromno, podporo imate na vsakem koraku dovolj, ob zaključku vadbe na utežeh pa se lahko, ob gledanju TV-ja, sprostite še na kardio napravah, katerih je res precej na izbiro. Odličen kraj, če želite nekaj kvalitetnega narediti zase.
Kot zanimivost naj omenim še to, da je poseben prostor z vitrino namenjen preminuli legendi slovenskega bodybuildinga, v kateri se nahaja njegov pokal iz prestižnega tekmovanja NABBA in nekaj osebnih predmetov.

SPLETNA STRAN

Zakon narave

2011-07-04T09:32:00.002+02:00

Dvajset let. Odkar imamo svojo državo. Dvajset let. Od tistega dne, ko je Slovenski narod stopil skupaj in se boril za eno skupno željo. Lastno državo. In danes? Občutek kot, da ta pripadnost nekam izginja, občutek, da postajamo vedno bolj površinski, brezobzirni, po domače povedano navadna faušija nas je. V glavi mi odmeva tole. Kako, če pa po statističnih podatkih kaže vsaj enkrat večjo številko? Pa druga polovica?

Najbolj mi gre na jetra, ko mi nekdo obeša anoreksijo pred nos. Ja to je del moje zgodovine, jebi ga, živim v sedanjosti. Anoreksija ni bolezen, če mene vprašate. Ne ni. Je stanje v katerem človek ne ve drugače reševat svojih problemov, kakor, da se odpoveduje hrani in hoče ostalim okrog sebe nekaj povedat. Zakaj ljudje govorijo o bolezni? Zato, da imajo nekaj oprijemljivega, nekaj kar je dober izgovor, da ne prenehajo s svojim napačnim početjem, da tudi drugi okrog tebe na nek način, za nekaj časa, odobravajo tvoje početje oziroma se z njim sprijaznijo. Bull***. Sami izgovori.

Da se premakneš iz točke A v točko B je potrebno hodit. Da hodiš rabiš veliko energije, predvsem pa volje. Tvoje življenje je v tvojih rokah, sam izbiraš smeri, naklone, ovire, ki jih boš prehodil ali obhodil. Seveda pa je najlažje biti pri miru in mahati z belo zastavico, v pričakovanju odrešitve. Najmočnejši napredujejo, ne glede na ovire, šibki odnehajo že na začetku, kjer ostanejo = zakon narave.

Ultramaraton. Pravijo, da gre človek iz ene skrajnosti v drugo. Odnos do teka. Ta se razvija skozi leta. Pri ultri ni fantaziranja, treningi so zelo naporni, včasih enostavno moraš iti čez mejo in za nekaj časa pasti, da se vrneš močnejši. In to je tisto kar te žene naprej, veš da ne boš odnehal. Rasteš iz dneva v dan. Smisel vsega tega? Smisel uničevanja po 6,8,12 ur skupaj? Ker nas je malo, ki imamo jajca, da se za to odločimo, ker nas je malo, ki vemo, da smo sposobni priti do cilj. Sposoben pa je prav vsakdo izmed nas, če se tako odloči.

Kompenzacija anoreksije? Ne. Anoreksija je bila izgovor za ne-reševanje oziroma beg pred težavami, odgovornostmi. Tek ni način za reševanje problemov, lahko pa ti marsikaj prinese. Aproksimacije. To tolikokrat pišem. Če si sposoben pretečti 21 km, maraton ali kaj več, zakaj ne bi bil sposoben se soočiti z vsakdanjimi problemi?

Konec koncev ljudi okrog sebe izbiraš sam. Če ti kaj ni všeč se obrni in pojdi v svojo smer. Če imaš kaj preveč deli to z ostalimi, nekateri bodo to cenili. Spoštuj intelektualno znanje in bodi hvaležen tistemu, ki ga deli s tabo, posledično ga osvajaš tudi ti. In to je tisto, kar nas povezuje. Stvari je treba delit, ne le grabit in obdržat zase.

Analiza

2011-07-01T20:08:00.001+02:00

Zadnjih treh mesecev. Bilo je pestro. Na vseh področjih. Ne nekaterih malo bolj na drugih malo manj. Kako že? Ko se ene sanje končajo, je čas za druge, tudi tokrat ne bo izjeme. Le škoda se mi zdi, da se je na tak način vse skupaj končalo.

Počasi okreva. Noga mislim, ne jaz, jaz sem že cel čas OK. Dejansko vedno bolje. Prvi treningi. Za razmišljanje naj napišem samo, da sem pretekel 5 km progo DM-ovega teka, ki je tehnično precej zahtevna (cca 200 m višincev), v dobrih 21 minutah. Po treh mesecih abstinence. Razvoj moči je fenomenalen, na koncu sem si rekel, da bi se lahko malo bolj potrudil. Več ne bom omenjal. Ves trud se splača. Vedel sem, da se bo, le potrpeti je bilo treba. Vse ima nek svoj razlog, zakaj ga ne bi obrnil sebi v prid?

Spomnim se začetka. Kako so mi vsi na vse možne načine ponujali tako ali drugačno alternativo oziroma bližnjico do rešitve. Ne. Vse ima svoj namen. Največ sem naredil na mentalnem področju, ki je pri večini vzdržljivih športnikov najbolj zapostavljeno a dejansko najpomembnejše. Prenašati samega sebe in svojo trmo. Znano? Bili so dnevi ko sem šel sam sebi na k****, bili so dnevi, ko sem se enostavno mislil predat, poslat vse skupaj v tri p****, bili so dnevi, ko sem se spraševal zakaj sploh to počnem? Zakaj hodim v fitnes, se ženem do konca, zakaj tečem po 12 ur skupaj, da lahko pol tri dni simuliram in jamram kako me vse boli (verjemite fajn efekt, dvigne ego). Zakaj? Ker lahko.

Bili so časi, ko nihče ni verjel vame. Ko so mi vsi govorili, da se s svojo zagnanostjo zaletavam v zid in da to, kar počnem nima smisla. Za njih mogoče res ne, zame pa je imelo. Ljudje se učimo. Najbolje na lastnih napakah. Odstopiti ne pomeni vdati se, temveč sprejeti dejstvo, da si tokrat prešibak, da bi osvojil zadnjo točko in, da imaš motivacijo, da se naslednje leto bolj potrudiš. In takrat, na začetku vsega tega, sem začel verjeti vase.

Kavica. Nekaj intimnih vprašanj, če lahko. Seveda, nimam kaj za skrivat. Na kakšen način kompenziraš vse to, kako veš, kdaj imaš dovolj, kdaj je preveč, te je še kdaj strah da padeš nazaj na tisto točko? Ne me ni. Ker so vse stvari v mojih rokah. So dnevi ko se počutim, kot da sem padel z lune. Ko se mi vse skupaj upre in ne spravim vase nič. No vsaj pet minut, kajti vem, da to ni cilj, ni rešitev težave s katero se soočam. Težava ni problem je izziv, kakor tek na 100 km. Aproksimacija. Moja trenutno največja napaka? Ne jem t.i. "junk fooda", ne v taki ali drugačni obliki. Nekateri bi se klanjali na to, dejansko je to včasih problem, predvsem v "sodobni družbi". Toda vem zakaj ga ne in vem zakaj ga ne bom. Ker se cenim.

Začaran krog

2011-06-29T07:48:00.001+02:00

Včasih pozabim, da sem krvav pod kožo. Da imam tudi sam, oziroma moje telo, določene omejitve. Ah jebi ga. Na robu sem bil enkrat. Pa ni nič zanimivega tam, zato sem prišel nazaj. V ponedeljek po izpitu jasen znak. Hladna pot, barvno sliko počasi zamenjuje bela stena, govorico prisotnih začne izpodbijat piskanje, ki postaja vedno glasnejše, v glavi slišiš le bitje srca, počasno, kot da ti hoče nekaj povedat. Dovolj imaš! Samo ne jamraj. Saj ne bom, ker sem sam kriv. Niti, ko bom star ne. Iz principa, sem se odločil.

Berem tole. Podlo, res podlo. Kako pridobit čim več ljudi na svojo stran? Tako, da jim ponudiš zastonj hrano, še posebej tistim obubožanim, ki nimajo denarja za osnovne potrebščine. Seveda šteješ vse skupaj le kot začetno naložbo. Ljudje smo pač navajeni uporabljat tisto, na kar nas navadijo. In hrana je na splošno človekovo najmočnejše orožje. Da gre za pravično organizacijo, ki se bori za dobrobit človeka? Ok to bi verjel, če njihov vozni park ne bi bil poln avtomobilov, katerih zavarovanje stane toliko kakor povprečni družinski enoprostorec. Za piko na i pa te bombardirajo s svojimi idejami na vsakih nekaj sto metrov pod krinko telesne analize. Ne maram vsiljevanja idej. Diskusija je nekaj povsem drugega.

Lep primer restavracije s hitro prehrano. Ponudiš hamburger za 50 centov. Kupec poje enega, "Ah ker je tako poceni bom še enega!", naenkrat jih vsaj pet konča v tvojem želodcu. Ne gre se za poceni hrano ampak za tehnološki dosežek, ko manipuliraš s človeško zavestjo in apetitom. In kupec se bo vračal, ker je dobro in poceni, dobiček zagotovljen. Idealna kombinacija maščob, enostavnih ogljikovih hidratov, soli. Multinacionalke vlagajo lepe denarce v ta razvoj. Včasih imam občutek, da je celoten sistem na nek način povezan s sabo. Več industrijsko predelane hrane pomeni več predebelih ljudi, posledično to pomeni več obolelih za to ali ono boleznijo. Če gremo naprej se poveča obisk zdravnikov in prodaja zdravil. Torej tudi država ima od vsega tega svojo korist.

Če potegnem črto mi niti ni vse skupaj čudno. Vedno več ljudi bi rado naredilo nekaj zase. Spremenilo način prehranjevanja, vključilo več vadbe v svoj vsakdan. Naenkrat se začneš ubadat z nekimi številkami in kalkulatorji za kalorije, vadbo, pa BMI, tudi BMR, nekje si slišal za GI pa GL, po novem je še GP. Začaran krog. In vse zdravstvene organizacije to podpirajo. Kaj podpirajo še na veliko napihujejo. Vsak pač ne razume kaj bi naj počel s temi številkami. Vsak nima dnevno par ur časa, da bi si prebral raziskave o tem ali o onem. Večinoma smo to le navadni ljudje, brez priučenega znanja o delovanju našega telesa. Razen če sam ne vlagaš v to.

No in tu se začne. Ne pri številkah, ne pri raziskavah, pri poslušanju samega sebe in lastnega telesa. Da se vsake toliko ob pogledu v ogledalo nasmehneš in si rečeš: "Mater smo lepi danes.", da razumeš, da kako boš ravnal s svojim telesom, bo slednje vračalo v isti, ali še večji meri, nazaj. Da nisi na svetu sam, ampak nas je več. In več glav več ve.Odprtost in toleranca do drugih. Seveda pa moraš v prvi vrsti biti toleranten in odkrit sam do sebe. In včasih je potrebno le obuti superge in iti za par ur na svež zrak, pa si s tem naredil že veliko dobrega. Skromnost, zadovoljstvo z majhnimi rečmi, majhnim napredkom. A to je že druga zgodba.

Vse lepo se enkrat konča

2011-06-27T10:56:00.000+02:00

Imate kdaj občutek, da imate vse? Da preprosto nič več ne rabite in ste popolnoma zadovoljni s svojim življenjem? Z potjo po kateri hodite, z ovirami, ki se na njej pojavljajo skratka z vsem kar spada tu zraven? Imam ta občutek že nekaj časa. Zadovoljstvo.

Materialne dobrine so stvar okusa. Denar je iz leta v leto vedno bolj sveta vladar. To je jasno. Toda tudi z nekim povprečjem se da. Biti srečen. Pomembnejše je vse ostalo. Enostavno ovire, ki se pojavljajo sprejemaš kot izzive in ne kot težave, ki jih moraš razrešit. Padce v življenju obračaš v svojo korist. Enostavno jih sprejemaš kot dodatno motivacijo, rečeš si "Drugič se bom še malo bolj potrudil". In gre. Smisel je v majhnih rečeh. Cilji so le končne točke, kot sem pisal tu. Danes vprašanje: "Sedaj greš kam na počitnice ali kako?". Ne nimam plana, niti ga ne rabim, uživam v vsakem dnevu, vsaj eno uro na dan. To so tiste majhne stvari. Vsekakor bo nekaj v smislu "Go with the flow". S kolesom mislim letos še marsikaj raziskat, tekaško sezono sem črtal vsaj do novembra, ne tudi v Steyr ne grem.

Odnosi z ljudmi. Postajamo preveč površinski. Kdaj ste koga nazadnje pohvalili? Tako iskreno? Mu rekli, da ga spoštujete? Na to pozabljamo. Ne govorim, da se je treba vsak dan slinit in pet hvalospeve, dovolj je, da vsake toliko nekomu poveste, da ste ponosni nanj. Tudi vam bo dobro delo, ker bo pozitivna energija prehajala iz enega na drugega. In "Hvala". Tako preprosta, pusta beseda. Napišeš jo v minuti, še manj. Za sabo pa nosi spoštovanje do druge osebe.

Kritika. Nekaj kar zelo neradi poslušamo. A je nemalokrat pozitivno usmerjena. Govoreči nam hoče z njo pokazat, da ga serjemo in da je treba kaj spremenit. Mogoče je vseeno napačna ali pa napačno izgovorjena, sprejeta z obema rokama, ki odtehtata njeno težo, postane prijetnejša za ušesa.

Konec. Vse lepo se enkrat konča. Tudi zame. Lepo je bilo. Res. Naučil sem se marsikaj. 80% v življenju ne bom rabil, to je le površinska ocena. Spoznal sem disciplino, spoznal sem, da se vložen trud vedno obrestuje. Mogoče ne prvič, ne drugič, enkrat zagotovo, na takšen ali drugačen način. Spoznal sem kako smo si ljudje različni, tolerantni in tudi ne, odprti za druge ideje in tudi ne. Videl kaj pomeni opazovati svet v njegovi najosnovnejši obliki, kako majhni gradniki sestavljajo nekaj tako čudovitega, kot je živa materija.

Index je poln. Pred vrati je le še diplomska naloga, ki bo predvidoma zaključena v septembru. Oktobra pa novim izzivom naprej.

Pot in cilj

2011-06-24T07:10:00.000+02:00

Stopaš po poti. Življenja. Tako kot vsakdo izmed nas. Vsak z istim ciljem. Smrtjo. ?!?!?! Bizarno, toda dejstvo je, da je cilj je neka končna točka na premici. In konec življenjske premice je smrt. Slednja ne izbira. Tako jaz, kakor ti, prideva enkrat do nje. Verjetno se sprašujete zakaj pišem o tem. Kar želim povedat je, da je cilj le točka. Pot je tista po kateri stopamo največ časa.

Zavrti si tole. Kreslin marsikaj pove, če znaš brati oziroma prisluhniti, kaj govori med vrsticami, a ni fizično zapisano. Življenje gre gor in gre dol. Gor zato ker okušamo njegovo sladkobo, dol zato, da ne bi pri vsem skupaj preveč uživali. Ne ni res. Gor zato, da s sabo potegneš še koga, dol zato, ker se moraš naučiti kako boš prišel nazaj gor.

Pred očmi imaš cilj. Veš, da boš do njega prišel. Mogoče ne danes, mogoče ne jutri, mogoče tudi ne čez nekaj let. Toda enkrat boš. Ker si se podal na pot, ki te vodi do njega. Veš, večkrat boš pristal na tleh, po drugi strani veš, da boš tam tako dolgo kakor boš sam hotel. Breme, ki ga nosiš na hrbtu je odvisno samo od tebe. Ti si tisti, ki izbira, koliko boš nosil, kaj boš vzel in kaj pustil za sabo.

In pride dan, ko si na tleh. Vidiš le problem. Ravno to je problem. Če si tako zelo osredotočen na njega, kako boš potem videl rešitev? Vprašaj se, kaj sploh je problem? Ovira? Ne izziv. "Ja ni vse odvisno od mene." Tipičen izgovor, s katerim si postavljaš omejitve že na začetku, preden se sploh česa lotiš. Najlažje je vključevat še nekoga drugega, da lahko nanj obesiš stvari, če ne gre vse po planu. Začeti moraš sam, na svoji poti pa rabiš ljudi, ki ti pomagajo stopati po njej. Kritika je pozitivna stvar. Da ti vedet, da ga serješ in da je potrebno stvari spremenit. Pohvala je le znak, da stopaš po dobri poti in ne razlog, da lahko drugim pokažeš, da si nekaj več.

Skrajnosti. Večino zanimajo samo številke, ne tisto kar je notri. Marketing, samo, da se prodaja. Posledice niso važne. Ne medvedi ne pojejo in krave niso vijolične z Milka napisom na strani. Blackout. "Več kot polovica Slovencev je predebelih.". Sedaj ta stavek še kako dobro razumem. Pa ne gre se za to koliko nosiš s sabo, gre se za to, da si zdrav. Na zdravje mislimo šele takrat, ko gre kaj narobe.

Idealizem, kakor, da je to postal naš edini cilj. Idealizma ni. O ja pa je. Idealizem je tisto, kar dosežeš ko si na tisti zadnji točki. Takrat se tvoja pot zaključi. Zato raje uživaj na njej. Dajaj, sprejemaj. Delaj dobro, tudi seji ga, a v malo manjši meri. Za pohvalo se zahvali, sprejemaj tudi kritike. Slednje pridejo od nekoga, ki je iskren s tabo in ti upa pogledati v oči. Cilj pa bo prišel. Sam od sebe.

Dobrodelnost drugič

2011-06-12T17:12:00.002+02:00

Skromna beseda, velikega značaja. Za nekoga darovanje denarja, za drugega darovanje odsluženih oblačil, za tretjega zbiranje zamaškov in tako naprej. Nič od naštetega ni bil naš glavni cilj. Ne NGU se je boril za čisto nekaj drugega, tisto, kar se je zgodilo danes. Uspelo nam je združiti več sto glavo množico, da odteče nekaj krogov, po ne ravno priljubljenih atletskih stadionih, z mislijo, da naredi nekaj zase in obenem še za nekoga, ki nas potrebuje.

Dan se je začel se je s pihanjem na mojo dušico. Ko se tri punce postavijo v vrsto, da te lahko objamejo in spoljubčkajo nisi kar tak. Priznam prav fajn se mi je zdelo. Seveda nismo ostali pri številki tri. Nadaljevalo se je tako, da sem se zagnal na progo, nekaj jih bom le naklepal, zase in za druge. Kasneje jih je sledilo še nekaj, s tempom osem nula in prijetnim čvekom z Bogdanom in Tonijem, katerima sem deloma razkril cilje za jesen. Hvala tudi Alji.

Če bom nogo saniral je prva na sporedu stotka, Steyr, leta 2009 moj prvi ultramaraton. Trenutna ovira je samo poškodba, katera pa se bo po pričakovanju zavlekla še za nekaj mesecev. Kar se tiče mentalne pripravljenosti pa še nisem bil tako pripravljen. Enostavno vem da bom trgal. Počutiš se kot stroj, ne samo z enim konjem ampak kar nekaj pod haubo. In nič te ne more ustaviti. Cilj je jasen, pred očmi. In na poti do njega boš užival, v nulo, kot vedno, še posebej, ko tečem v Avstriji. Sanjsko. Dajte me že pustite laufat no!!!

Disciplina. To je tisto o čemer tolikokrat pišem in govorim. Telo rabi svoje, vsako "hibo" je potrebno obrnit sebi v prid in iz nje potegnit najboljše. Trenutno veliko pozornosti polagam na treningu moči, posledično ravno zaradi tega rastem mentalno, saj večina treningov zgleda v smislu: "Ko ne moreš več šele začneš". Boli. Vedno znova. Tudi vrti se ti. Vedno znova. Včasih vidiš tudi zvezdice. Večina jih reče bolano. Jaz rečem z glavo. Napreduješ lahko le tako, da si pripravljen na vsako situacijo, tako v športu kakor tudi v življenju. Več izkušenj pomeni boljšo in lažjo pot. Obenem pa zavedanje kako krhko je življenje in da je samo eno. Zato ga začneš cenit.

Za zaključek naj se zahvalim vsem, ki ste danes prišli na Kodeljevo in bili del naše zgodbe. Ponosen sem, da sem lahko del ekipe NGU in z veseljem lahko rečem, da to ni bila edina naša akcija. Seveda ne morem mimo tega, da ne bi izpostavil nekaj tistih, ki si to najbolj zaslužijo. Matej Markovič, jekleni mož, oče, triatlonec, glavna gonilna sila NGU-ja. Matejev oče Janez, prevečkrat zanemarjeno ime brez podpore katerega fantje ne bi bili postreženi kakor gosti v hotelu s petimi zvezdicami. Beba Ščap, Matejeva desna roka in punca z veliko pozitivne energije. Robba Silvan, človek bi rekel mojster za vse kar je treba poštimat v zadnjem trenutku, pa še laufa zraven. Gregor Baš, če želite biti na televiziji kontaktirajte njega, če ga ne dobite verjetno laufa v službo, vsak dan. Aljoša Smolnikar, njega se niti ne trudite ujeti, ne bo vam uspelo. Ter seveda vsi ostali NGU-jevci Leon Cestnik, Zvonko Blatnik, Nataša Robič, Zdravko Čufar, Peter Harnold, Primož Gašpirc. Seveda ste vabljeni, da se nam pridružite, da bo ta "družina počasi rasla, na voljo so tudi dresi, na katere po želji natisnejo vaše ime.

Vse ostale informacije so vam na voljo na spletni strani.

Hvala vam prijatelji!

Flashback

2011-06-10T04:07:00.001+02:00

Vsake toliko pride kdo, ki te sprašuje. Kako ti je uspelo? Kaj si naredil? Te še kdaj prime? O čem si razmišljal? Priznam ne vem ali je prav, da razmišljam o zadevi ali ne. Naj kaj rečem ali je preprosto "Ne vem." najboljši odgovor? Ne ni. Zadeve so za tabo, z njimi se sprijazniš, so del tebe, tvoje preteklosti. Toda kar je bilo je bilo, zato ne boš igral špartanskega junaka, niti imel dober material, da se ljudem zasmiliš kaki borec si. Vsakomur lahko uspe, vsak je lahko na koncu zmagovalec nad samim sabo, če se le za to odloči.

Jutri praznujem. Flashback. Moj 18. Soba z visokim stropom, mlečno bela fasada, železna postelja še iz Titovih časov, visoko okno zagrajeno z rešetko in pogledom na zaprto dvorišče. Brez pompa, brez slavja, brez torte, sam. Še en dan, ki bo kmalu za tabo. Brez cilja, brez pogledov v prihodnost, brez volje do življenja. Vseeno mi je, če jutri umrem. Ko trije kozarci vode predstavljajo obilen zajtrk. Kalorije povsod še v zraku, ki ga dihaš. Torej kaj je tisto, kar te je pripeljalo do tega, da si začel razmišljat v drugo smer?

O tem kliku sem pisal že tu, zato ne bom še enkrat. Važno je tisto, kar sledi. Vsak tega ne bo razumel, logično saj vsak ne razume kaj se v človeku v tem stanju dogaja. Prva stvar je vsekakor zavedanje, da je vse v tvojih rokah. Od tebe je odvisno ali se boš jutri zbudil, od tebe je odvisno ali boš zadovoljen s prihajajočim dnevom, od tebe je odvisno kakšno življenje si boš ustvaril. Naslednji korak je da odjebeš vse stvari, ki te spremljajo, ljudi tam notri, ki bijejo isti boj kot ti. Zakaj? Vsak ima svoje težave zato ne rabi še drugih. Ko si tam notri te ostali hitro potegnejo s sabo, da spet pristaneš na tleh ne glede na napredek, ki si ga naredil v mesecu dni. Enostavno moraš pustit za sabo. Tudi danes. 80% stvari, ki so se takrat dogajale, ljudi, ki si jih srečeval, se ne spomniš več. Ne zato ker se nočeš, zato ker ti ni treba, je za tabo. Bilo i prošlo je.

Iskanje samega sebe. Najtežje obdobje. Lahko si enak ostalim, lahko pa greš čisto svojo pot. Katero izbereš je tvoja stvar. Živ spomin, kako z jezo stiskaš miško, ob prebiranju foruma. "Ne bo ti uspelo." Zgrabi te, da bi napisal "Stari ti nimaš pojma kaj je za mano!". A da bi se spet smilil sam sebi? Da bi spet načenjal nekaj kar je za tabo? Da bi spet igral nekega super heroja? Ne. To ni način s katerim začeti bitko. Enostavno napišeš "Nekega dne mi bo.". Tako je. Nisi nič drugačen od drugih, ok pustimo kromosome pa gene ob strani. Vsak je krvav pod kožo.

In tu se začne vera v samega sebe. Noben ne bo verjel v tebe, če ne boš ti v samega sebe. Če se ne boš že na štartu zavedal, da je prihod v cilj odvisen le od tebe. Pot je dolga, polna vzponov in padcev, slednjih je na začetku več kot dovolj, da imaš konkreten razlog, da bi prenehal. Pa ne smeš. Ker si se odločil drugače, ker si se odločil stvari spremenit samo še na bolje.

Padci. Vsakdo jih ima. Pa niso slaba stvar, ravno nasprotno so "najboljša stvar", ki ti nekaj prinese. V njih si sam, no so ljudje, ki ti stojijo ob strani a ne govorim o tem. Soočiš se, da ga serješ zato izkoristiš in zbereš informacije, ki so pripeljale do tega, da si padel. Cilj je le neka končna postaja na tvoji poti, pot je pa tista, ki ti ostane najbolj v spominu.

Šport. Spomniš se začetkov. Sladkih6. Trans Slovenija. Kljub vsemu, se vedno znova pojaviš na štartu. Enostavno veš, da ti bo nekega dne uspelo. Potrpežljivost. Vzponi in padci na poti dobra aproksimacija za v vsakdanje življenje, za premagovanje vsakdanjih ovir. Marsikaj lahko odneseš od njega. Večina ultrah vidi navadno trpljenje. Bodimo realni saj tudi je, če vso stvar jemlješ tako. S takim pristopom ne prideš daleč, oziroma ti pot ostane v grenkem spominu. Pot raje vzameš kot krepitev samega sebe, soočenje z lastnim telesom, boj z svojo glavo in trmo, boj s krvavimi žulji in boj ob koncu katerega si zaslužiš krožnik testenin in kozarec hladnega piva. To je to. Spet brez pompa, brez slavja, razen tam not. Zavedanje, da ti je uspelo. Nobeno slavje ni tako veliko, kakor je velik ta občutek.

Še danes so dnevi, ko dobiš prebliske. So dnevi, ko enostavno ne vidiš smisla v tem kar počneš in imaš že vsega čez glavo. Problem z apetitom, ko hrana predstavlja mehansko opravilo na vsake tri ure. Ko se zaveš svojih napak je lažje. Ne obremenjuješ se več z njimi. Veš, da bodo enkrat mimo, počasi a bodo, ker si se sam odločil tako. Imaš jasen cilj, ne priti v cilj ampak hoditi po poti življenja. Z vsemi ovirami in preprekami, ki ti prihajajo nasproti, sprejmeš življenje kot izziv. Veš, da boš danes nekoga močno razočaral, veš da boš jutri nekomu polepšal dan. Ne idealiziraj stvari. Ljudi, ki so ob tebi izbiraš sam. Ko si enkrat odkrit sam s sabo, si upaš naglas soočiti s svojimi težavami, postaneš odkrit do ljudi okrog sebe. Z njimi ne ravnaš v rokavicah ampak serviraš vse na pladnju. Fair play. Kako ti z mano tako jaz s tabo. Izbereš na koncu vedno sam.

Biti ali ne biti

2011-06-08T17:28:00.004+02:00

Letos marsikaj gre po zlu. Žal sem marsikoga razočaral, ga pustil na cedilu. Priznam pride dan ko bi najraje vse nekam pognal. Še vedno vztraja, toda pozablja, da sem jaz bolj trmast. Če Garmin prej crkne kot jaz bo tudi to mimo. Hecen občutek. Počivaš že tako dolgo a te vsake toliko spomni s "prijetnim" zbadanjem tam spodaj.

Ne gre mi v glavo zakaj je Beba včeraj zapisala, da se mi zahvaljuje. Fejst punca, ti vlije dobro voljo takoj, ko jo srečaš. Sem ji držal predavanje že prvi dan, ko sva se spoznala :)). Po pravici povedano sem se vsemu zaradi svoje "nemoči" hotel odpovedat. Nekako se mi je preveč egoistično zdelo, da bi bil del te zgodbe, ko ne morem narediti tisto, za kar so me zaprosili. Toda ne, če bi to naredil, da bi se umaknil, to preprosto ne bi bil jaz. Ko sem v ponedeljek prispel v Prekmurje sem se najmanj petkrat premislil, da vseeno ne bi šel na stadion. V tekaški opremi sem bil že na vlaku. Pa sem šel. Čudovit občutek. Adrenalin steče po žilah, spet sem zakorakal v moj svet. Mater bi zdaj ena stotica zapasala, samo jaz, asfalt, žgoče sonce, moje Elixirke in mir. Nirvana. Moral sem se brzdat, ker sem vedel, da bo drug dan drugače veselo. Ko ga jebe, to moraš naredit. Pa sem. Pa je blo veselo, tudi drugi dan, pa bom v nedeljo še enkrat naredil. Vse ostalo pa disciplina. Ne tečem, in ne bom tako dolgo dokler ne mine, razen prej navedenih izjem pri katerih seveda ne bom pretiraval. Vztrajaj, na koncu bo vse dvakrat povrnjeno. Imej jasen cilj.

Never give up.

Dejansko je res. Vsekakor gredo treningi po planu. Marsikaj še moram naredit. Res da gre počasi a vemo, da pri svojem vztrajam do konca. Če se odločiš za neko optimalno pot je pač tako. Pot je dolga a cilj je jasen. Pridobit še nekaj kil, optimizirat telesno sestavo in še ostalih nekaj parametrov, ki mi bojo v plus pri ultrah. Tu se moram v veliki meri zahvalit Gašperju in njegovim nasvetom. Hvala.

Za konec še vabilo, oziroma prošnja. Če v nedeljo nimate ničesar še v planu vas prijazno vabim, da se nam pridružite na stadionu Kodeljevo, kjer bo potekala zaključna prireditev 10 krogov za 10 nasmehov. Naredite nekaj zase in za tiste, ki vašo pomoč potrebujejo. Verjemite hvaležni vam bojo za vsak vaš prispevek, kakor vam bomo hvaležni tudi mi. S sabo lahko prinesete tudi plastične zamaške, ki se prav tako zbirajo v humanitarne namene.

Dobrodelnost

2011-06-06T20:19:00.000+02:00

3:00 zajtrk. Zgodaj sem začel. Bolečine. Nepopisne. Temu rečem kvaliteten trening. Petek, trening nog, moj najljubši. Pa z leti misliš, da si že vse dal skoz. Ravno to mi je pri vsem tem najbolj všeč.

Današnjo kronologijo sem natančno splaniral. To pomeni, da bom od 7:00 do 19:00 zdoma. Treba bo jest, delat, odpisat zadnji kolokvij, odtečt kak krog z Matejem, skratka opravit še zadnje stvari predem grem na zaslužen dopust. Ja vzel sem si ga. Cel teden, si moreš mislit. Kao dopust, itak da ne morem biti pet minut pri miru.

Kolokvij. Zadnji pisni. Dobesedno veselil sem se ga. Hecen občutek. Ne vem kaj ima od tega, da daje not take naloge. Saj drugače ni napačen, samo potemtakem naj dvigne tudi nivo priprav in vaj. Vseeno bo šlo gladko skozi. Torej še ustni in sem končal en del zgodbe. Sledi naslednja. Povezana z medicino. Mogoče pa še kak, saj veste v katerih vodah najraje plavam.

Presenečenje. Verjetno za vse, ki so me tam zagledali. Predvsem pa on. Videlo se je v njegovih očeh. Utrujen je. Še sedaj imam revijo z njim na naslovnici. Matej Markovič, desetkratni jekleni mož. Skromno ime za velikega moža. Takrat še idol, danes eden najboljših prijateljev.

Dobrodelnost. Vrednota, ki povečuje večino tekačev, ki jih poznam. V desetih dneh se nas bo srečalo kar nekaj. Združili bomo moči in odtekli kak krog po tekaških stadionih širom Slovenije z namenom, da sebi in še komu polepšamo dan in pričaramo nasmeh na usta. Vsak da od sebe tisto, kar lahko. Čeprav nima veliko, je pripravljen dat še tisto malo. Dober material za psihološko analizo, mogoče v prihodnjem zapisu.

Ta teden bo še pomemben za nekoga, ki mi je zelo pri srcu. Prelomnica v življenju. Lepa številka, čeprav se ji že v očeh vidi, da postaja utrujena. Počasi prihaja čas, ko se bo morala večkrat ustavit in zadihat.

"Srce, ki ljubi, je vedno mlado."

Grški pregovor

Vzgojila sta vzornega sina, ki jima je za vse skupaj zelo hvaležen. Bili so dnevi, ko nam ni šlo najbolje, toda vedeli smo, da za vsakim dežjem posije sonce, če bomo le držali skupaj. In smo. In bomo. Najpomembnejša vrlina, ki nas drži skupaj. Družina je prva, nato sledi vse ostalo.

Odnos

2011-06-03T07:49:00.000+02:00

Razmišljate kdaj o njem? O odnosu. Do samega sebe, do svojega telesa, o odnosu do življenja. Kako se spreminja skozi leta. Rastemo in se razvijamo, postajamo previdnejši in modrejši. Razmišljamo, preden se lotimo zadev.

Leto 2005 začetek novega. Alkohol, cigareti, ponočevanje. Cilj ugajat družbi in njenim "normativom". Zakaj? Iskanje nekoga, ki bi bil ob tebi. Za visoko ceno. Odpreš oči in se odločiš za drugačno pot. Prvi koraki v fitnesu. Proteini na žlico z namenom po čim bolj učinkoviti rasti. Čeprav takrat, ko bi moral, ne daš vse od sebe. Stagniraš. Capljaš nekje na mestu. Želja po svobodi, da zapustiš prostor s štirimi stenami in greš ven. Začne se z jutranjimi teki "na tešče". Hudo popularna zadeva. Še danes. Čeprav si z njo večina dela škodo, a se tega niti ne zaveda. 2009 pade prvi. V takem vremenu kakor danes. Ko ne veš ali si moker od dežja ali potu. Še danes tako živ spomin gospoda krepko nad 50: "Hudiča. Danes mi ne gre najbolje, to ne bom spravil pod 3 ure.". Tekel je na maratonski razdalji.

Dan za dnem obuvaš superge. Z namenom, da se malo skuriš. Natančneje, da se lahko "pregrešiš" in poješ kaj sladkega. Strah je še vedno prisoten. Zavedaš se tega in veš, da je od tebe odvisno, kdaj bo skopnel. Razdalja raste, tako kot ti. Naenkrat si pred tem, da se odločiš ali greš naprej ali ostaneš pri "življenjskih" razdaljah. Po dolgem tehtanju med tema dvema opcijama se odločiš, da greš naprej. Ne postavljaš si meja, dovolj je drugih, ki ti jih. Namen? Pri ultrah ni fantaziranja. Če želiš biti uspešen, priti na cilj in od vsega nekaj odnesti moraš spremeniti odnos do samega sebe, do svojega telesa. Pa sem ga našel.

Tek se iz vsakdanje rutine prelevi v nekaj kar poimenuješ delo na samemu sebi. So dnevi, ko greš preko svojih meja, ko boli, ko je tvoje telo pod hudim stresom. Vse z namenom, da napreduješ. Vseeno se dobro zavedaš, da je potrebna glava, da je napredek učinkovit in nadzorovan. Padeš večkrat. A te padce obračaš sebi v korist in na njih gradiš. Veš kje so tvoja ranljiva mesta, veš kaj moraš spremeniti. Odnos do hrane se spremeni. Iz načina: "jej da boš lahko tekel" v "daj telesu to kar rabi, hvaležno ti bo". Še kdaj se pojaviš pred zidom s to razliko, da ga prej ali slej preplezaš.

2011. Deliš svoje izkušnje z ostalimi, ki stopajo po svoji poti in se znajdejo pred ovirami. Skušaš jim pomagat, da sami odprejo oči. Vsi smo krvavi pod kožo, vsi delamo napake, vsi grešimo. Toda vse je v naših rokah. Kdaj bomo spremenili stvari je odvisno le od nas samih, seveda, če jih sploh želimo spremenit. Odnos do telesa, do samega sebe je osnova iz katere vse izhaja. Če imaš rad samega sebe boš lahko imel druge, prej ne. Večkrat vprašanje, koliko "stanem". Svetu je treba nekaj dati, da lahko sprejemaš. Nekateri dobrodelnost izkoriščajo, drugi so zanjo hvaležni. Vsakomur svoje.

Nisem pri miru. Ne tečem. Delam na sebi. Spoznavam vsak delček svojega telesa in njegove reakcije. Pri tem želim čim manj komplicirat. Rastem, dobesedno. Cilj je jesen. Več ne bom govoril. Počutim se odlično, zdrav sem, in to je tisto, kar je smisel vsega skupaj.

En o kumarah

2011-06-01T17:35:00.000+02:00

Ljudje spet norijo. Tokrat zaradi kumar. Kdo je kriv? Kmetje? Ja s prstom je najlažje pokazat na nekoga, ki je pri vsem tem najmanj kriv. Moderna vzgoja, neonske luči, zalivanje kontrolirano na minuto, zelenjava vzgojena v nekaj tednih namesto mesecih. Kmečka pamet odpove, vseeno lačna usta je treba nahranit. Bom kritičen, ne do kmetov, do nas. Mi smo glavni krivec in pa seveda mediji, ki celotno stvar napihujejo z željo po večjem zaslužku.

Spomnimo se famouozne ptičje gripe. Na prvi strani vseh časopisov: "Prva smrtna žrtev ptičje gripe pri nas!". Panika. Če se v zadevo malo bolj poglobiš ugotoviš, da gre za starejšega človeka, priklopljenega na aparate, za katerega bi bil smrten že prehlad, ki bi ga dobil zaradi prepiha v sobi. Ne glavno, da je imel ptičjo gripo. Da se lahko o tem piše. Kdo je torej najbolj ranljiva skupina? Ljudje s slabim imunskim sistemom. Ne bom rekel, da je ne more vsak dobiti, le da jo tisti, ki ima močan imunski sistem, za katerega mimogrede ni treba uživat goji jagode, maca prah in podobno eksotiko, ampak so dovolj jabolka, suhe slive, limone in podobna nam bolj domača druščina, dosti bolje odnese. Torej, kdo je kriv?

Včasih smo enostavno preponosni, da bi si priznali, da sami grešimo. Zatiskamo si oči, ker vemo da delamo narobe, a to počnemo, ker nam je prav, oziroma bolje rečeno, ker bi radi nekaj povedali ampak na drugačen način ne znamo kakor, da se vedemo "uporniško". Vsi nekaj počnemo, eni kadijo, drugi se zalivajo z alkoholom, tretji svojo moč izražajo s hrano, gibanjem, vsak hoče s svojim početjem nekaj povedat. Mogoče niti sam sprva ne veš razloga, dokler ga ne raziščeš.

Počasi gradim. Objavljen je bil že drugi članek. Ponosen sem priznam. Z namenom na strokoven način v preprostem jeziku razložit osebi, ki se ne spozna najbolje na te stvari, kaj in kako to počet, da bo imel največjo korist od tega. Tale zadnji stavek zmaga. Zakaj to delam? Ja na nek način si nagrajen za svojo delo a vzamem le toliko koliko rabim. Zakaj bi več? Ja vem jasno se zavedam, da si včasih delam v škodo, ljudje radi začnemo izkoriščat druge. Mogoče moje delo res ne bo "plačano" kot bi moralo biti, toda kot sem napisal, vzamem le toliko koliko rabim. Skromnost? Ne. Človek mora dati nekaj od sebe, da lahko stvari začne sprejemat. Materializem je pa nekaj, kar mi že od nekdaj gre na živce. Pomagam, če lahko, če mi ni, ne bom. Ne olepšujem in idealiziram stvari.

Še kar nekaj novi stvari v tem času. Naše poti se ločijo. Mogoče je prav, da to ugotoviš bolj zgodaj in ne takrat, ko je že prepozno. Prav je tako, lepe stvari ostanejo, slabe pozabimo, če se za to odločimo.

Kmalu še zadnji. Pisni, kasneje ustni. Potem pa? Naprej. Fizika je nekaj fantastičnega. Danes sem dobil svoj ključ. Občutek sreče, zadovoljstvo nad tem, da si "nagrajen", ne finančno, ne ustno, temveč z zaupanjem. Naslednji teden oddih, bolje rečeno presenečenje za nekoga, ki praznuje. Bomo spet svečke pihal.

Moralno zadoščenje

2011-05-26T21:13:00.001+02:00

Se vam je že kdaj zgodilo? Dobite SMS o nepričakovanem nakazilu. 4-krat večjim. In kaj naredite? Vrnete ga. Vsak v prvem trenutku pomisli kako bi jih bilo lepo porabit za to ali ono. Živimo v dobi materializma. Dejansko noben ne bi vedel, da je šlo za napačno transakcijo. Vse je bilo spreljano po pravni poti, podpisano in odobreno.

Vse kar na koncu dobiš je hvala. Kljub vsemu, da si za zadevo zagnal še tri ure svojega časa, ki bi ga lahko uporabil za pametnejše stvari kakor pa dirjanje od enega do drugega okenca, ti rečejo "Hvala.". That's it?!?! Moralno zadoščenje. Občutek, da so še pošteni ljudje. Vem ljudje danes poštenost radi izkoriščamo. To mi je popolnoma jasno. Če ti ustreza se dejansko pustiš izkoriščat, ker veš, da bo to nekoč šlo v tvoj dobrobit. Če je občutek slab enostavno spakiraš kovčke in greš drugo pot. Ne idealizirajmo stvari. Ne zatiskajmo si oči.

Tokrat mi uspeva še nekaj. Mogoče bo moje delo cenjeno. Ne vem, to bo pokazal čas. Če ne bo vem, da delam v svojo korist. Se izobražujem, razvijam sposobnost poslovne komunikacije, tvorbe besedil in dela z ljudmi. Ne pustim se izkoriščat. To dam jasno vedet. Kako ti z mano, tako jaz s tabo.

Ljudem je všeč, da si odprt, odkrit in da upaš glasno spregovorit o svojih težavah. Vidijo, da niso sami. Tako je lažje hodit po poti, ko veš da je nekdo ob tebi, nekdo s podobnimi težavami. Vsi smo krvavi pod kožo. Tudi moški, čeprav si to težko priznamo. Soočenje z lastnimi čustvi in strahovi je najtežje. Če spregovoriš o njih naglas je lažje. Počutiš se lažjega.

Šesti teden. Odkar se je začelo. Dejansko ugotavljam, da mi je prineslo več pozitivnega kakor, da bi bil za kaj prikrajšan. Izkoristim priložnost. Najdem druge poti in cilje. Skratka uživam v tem, da ti življenje postavi ovire čez katere moraš plezat ali jih po daljši poti obit. Ne rečem, da je izbrana pot vedno prava. Toda, če pomislimo dejansko od tistih posutih s trnjem največ odnesemo. Ko so enkrat za nami.

Never give up - 10 krogov za 10 nasmehov

2011-05-24T05:46:00.000+02:00

Matej Markovič, ultramaratonec, natančneje človek, ki ima za sabo že 10 Ironman-ov zapored, brat, oče, prijatelj. Ideja o Never give up se mu je porodila že lansko leto. Ljudje tečemo, se udeležujemo tekaških prireditev, zakaj ne bi bili obenem še dobrodelni?

Letošnji projekt obsega 10 maratonov v 10 dneh, vsakega v svojem kraju, vsakega s svojim gostom, vsakega z svojim namenom. Gre se za to, da narišemo nasmeh 10 otrokom, vsak s svojo težko zgodbo. Bodimo tokrat aktivni kakor tudi dobro-delni in se udeležimo enega izmed maratonov, na katerem lahko odtečete poljubno razdaljo, saj se teče na tekaških stadionih.

- DAN 1 – petek 3. JUN 2011 (16:00) HRASTNIK

- DAN 2 – sobota 4. JUN 2011 (16:00) BREŽICE

- DAN 3 – nedelja 5. JUN 2011 (16:00) CELJE

- DAN 4 – ponedeljek 6. JUN 2011 (16:00) MURSKA SOBOTA

- DAN 5 – torek 7. JUN 2011 (16:00) MARIBOR, stadion Poljane

- DAN 6 – sreda 8. JUN 2011 (16:00) SLOVENJ GRADEC

- DAN 7 – četrtek 9. JUN 2011 (16:00) KOPER

- DAN 8 – petek 10. JUN 2011 (14:00) VIPAVA

- DAN 9 – sobota 11. JUN 2011 (16:00) KRANJ

- DAN 10 – nedelja 12. JUN 2011 (10:00) LJUBLJANA, stadion Kodeljevo

štartnina na teku 10€ (otroci 5€)

Donacije prav tako sprejemajo preko transakcijskega računa:

Območno združenje rdečega križa Ajdovščina

TRR: 04751-0000412446 Sklic: 00 7015

Namen: Deset krogov za deset nasmehov

Prav tako je možen nakup:

-zapestnice, najmanj 3,50€ (+ poštnina)

- majice, najmanj 10,00€ (+ poštnina)

-donacija preko SMS sporočila na številko 1919 in besedilom ZPMS 1€. Zaenkrat samo za Mobitelove uporabnike.

- zbiranje plastičnih zamaškov tekom prireditve na stadionih.

Naredite tokrat nekaj še za druge ne le zase in se pridružite. Bodite del te velike zgodbe, zgodbe, ki pričara nasmeh na obraze otrok.

Med dvema ognjema

2011-05-24T05:34:00.001+02:00

Dobrih šest let je. Odkar se je boj s samim seboj dejansko začel. No vsaj formalno. Sprejem na EMH. 18 let, 177 cm, 35 kg. Danes se tega smejem. Ja prav je tako. Ni mi žal, čeprav je bilo hudo. Z leti sprejmeš svoje napake in iz njih raje črpaš najboljše. Zakaj bi se obremenjeval za stvari, ki so bile takrat, če imam dovolj stvari za naredit danes?

Ljudje pač radi to počnemo. Kot da pripovedujemo o kaki srednjeveški bitki. Na nek način si ponosen, da je za tabo. O ranah pripoveduješ kot da so bile smrtne, ali vsaj pred tem. No ja ne vsi. Človek je sam sebi merilo. Vsi imamo napake, vsi imamo svoje muhe, vsi imamo svojo dušo.

Lezeš naprej počasi. Če se za to odločiš. Preoblikuješ svoje mišljenje, odnos do življenja, odnos do samega sebe in svojega telesa. Hrana niso več številke, vadba ni več kurjenje teh številk. Vse skupaj postane nek spoštljiv odnos do tega kar premoreš, da izkoristiš svojo priložnost, ki ti je dana, kar se da najbolje. Napreduješ iz dneva v dan, ni videti veliko a veš da je.

Včasih imam občutek, da sem preveč prijazen, ustrežljiv. Jebiga sam se za to odločiš. Če ne bi hotel bit ne bi bil. Vseeno je včasih preveč. Ljudje začnejo to izkoriščat, na takšen ali drugačen način. Tudi to se spreminja. Vzporedno z odnosom do samega sebe.

Vikend udarniški. Še Tito bi bil ponosen naju. Po dveh dneh nama je uspelo. Pa še z druge strani. Čeprav je to pomenilo vstajanje ob treh zjutraj, učenje, delo do poznih ur, spanje. Ni mi žal. Če bi videli njegove oči tudi vam ne. Vesel sem, da je večino prepustil meni. V tem uživam. Da prihaja nekaj izpod mojih rok. Pa še skupaj smo bili.

Nedelja spet z inženirskim pridihom. Rastemo, iz dneva v dan, kakor nekoč zelo opevana reklama.

Počasi zaključujem. Ne s pisanjem. Čez dva tedna zadnji pisni, nekoliko kasneje še ustni. Potem diploma. Toliko vsega pred mano. Z veseljem zrem naprej.

Waiting for superman

2011-05-13T18:48:00.000+02:00

Film. Natančneje dokumentarec. O Ameriškem sistemu. Šolskem. Ena izmed najmočnejši velesil serje tam, kamor bi morala največ vlagat. Številke, ki jemljejo dih, hujša so dejstva, da mladina ne vidi svetle prihodnosti. Kot, da jim je vseeno. Svet v rokah kopice politikov, brez podpisa katerih ne moreš niti stola premaknit na drugo mesto. Žalostno. Vse skupaj se ti še bolj zagabi, ko dejansko vidiš, da se z otroci gredo loterijo. Vsaka šola ima svoje omejitve, prijavljenih je ponavadi vsaj pet krat več kandidatov. Vsak označen kot številka na kroglici, kroglica, ki se s preostalimi petstotimi vrti v tistem bobnu in čaka ali jo bo doletela sreča, da zapusti boben ali ne.Vse kar si otroci želijo je le izobrazba, da v življenju nekaj postanejo. Ogabno.

Po drugi strani gledaš naš sistem. Vsak pride not. Redko kje so omejitve, če že zaradi formalnosti. Opazujem. Majske igre, romanje v Ilirijo kakor ob Titovem slovesu z to razliko, da so namesto praporov v rokah slednje nadomestili sixpaki. In čas gre mimo. Toda vsak ima možnost biti izobražen to je glavno. Saj ima čas 5, 6, 7, 8, deset let, da prideš do konca. Država ti tako ali tako stoji ob strani.

Spreminjam odnos. Do vsega. Športa, življenja, telesa. Kot, da dozorevam in počasi napredujem. Ravno tako kot sem si zadal tistega dne, ko sem se odločil za spremembe. Ponosen. Kot sem že oznanil, tema diplomske naloge je že prijavljena, prav tako sem odločen kako bo naprej. Tekom pohoda sem izvedel, da res nočejo, da bi šel stran, svojo pot. Konec koncev pa se za slednjo lahko odločim v katerem koli trenutku. Učimo se celo življenje.

Štirje tedni. Tako dolgo ne tečem. Nekako sem se že navadil na to. Le preko bolečine ne morem. Vsak dan. Že ko vstaneš te prijetno pozdravi, kot da ji včeraj ni bilo dovolj. Kar me ne ubije me naredi le močnejšega. To se naučiš ko stopaš po svoji poti. Hvaležem sem za vsako ultro, ki sem jo odtekel. Marsikaj mi je vzela, toda še več mi je dala, čeprav fizično tega ne moreš prikazat. V življenju je pomembnejše, da se znajdeš v vsaki situaciji v katero si pahnjen. Tole poškodbo odlično obračam sebi v prid. Brez kompliciranja, brez fantaziranja, take it or leave it. To mi je glavna motivacija. Nikoli ne vem kaj me čaka na poti, vem le, da bom hodil po njej, včasih se za kak trenutek ustavil spet naslednjega brez večjih težav stekel naprej.

Test: Nike Free RUN+

2011-05-02T18:30:00.003+02:00

Barefoot running oziroma bosonogi tek, trenutno najbolj vroča tema v tekaških vodah. Pa je res tako dober kakor obljubljajo?

Če se ozremo v preteklost smo bili sprva resda bosonogi, toda s pojavom cest in tlakovanja smo z namenom, da bi zaščitil svoja stopala, iznašli čevlje. Posledično se je skozi leta človeška noga počasi deformirala in prilagodila. Koža je postala tanjša, dlaka je izginila, mišice so postale šibkejše.

Zadnja leta so se z željo, da se človek vrne nazaj k naravi, pojavili tako imenovani barefoot copati. Gre za minimalno blažene superge, če jih sploh lahko tako imenujemo, ki predstavljajo zgolj tanek gumijasti sloj med človeškim stopalom in podlago. Na tržišču se je pojavilo nekaj novih podjetij, z letošnjim letom pa so svoj lonček začele dodajat tudi vse večje multinacionalke, med njimi tudi Nike.

Čeprav nam že na prvi pogled dajejo vedet, da to niso običajni barefoot copati, pa jih Nike vseeno kategorizira kot minimalistično obutev. Skrivnost se skriva v njihovi elastičnosti. Podplat je izdelan iz ene same gume, ki omogoča stopalu naravno gibanje. Zgornji del je iz tekstila, ki odvaja pot in poskrbi, da koža diha. Copati so namreč namenjeni tudi nošnji brez nogavic. Tekstilna struktura posledično vpliva na to, da copat ne nudi nobene opore gležnjem, oziroma celotnemu stopalu. Kar me je najbolj presenetilo je, da copati nimajo jezika, kar sprva deluje nekoliko moteče, sčasoma pa postane le ena izmed prednosti copat.

VTISI:

Že prvi stik s copati mi je dal vedet, da ne gre za vsakdanji model. Po prvih nekaj korakih sem imel občutek negotovosti, saj so bila stopala prosto gibajoča in niso imela pri hoji nobene opore. Ta občutek je sčasoma izginil in počasi sem se navadil na nov stil hoje. Superge so namreč oblikovane tako, da te silijo, da večino teže razporediš na sprednji del stopala.

Uporaba Nike Free RUN+ sicer ni namenjena urbanim območjem, toda vseeno sem se v njih počutil prijetno, kljub nekoliko bolj trdim pristankom. Najbolje pa se seveda izkažejo tam, kamor sodijo. V naravi. Gibljivost, elastičnost, zračnost vse to so prednosti, ki odlikujejo copate in dajejo lastniku občutek svobode. Kot da si se vrnil za nekaj let nazaj v preteklost.

Seveda pa jih je bilo treba preizkusiti tudi za to, za kar so namenjene. Za tek. Ker gre za minimalistično obutev, z zelo malo opore, naj vas že takoj na začetku opozorim, da se na prvi, oziroma prvih nekaj tekov, ne podajte brezglavo. Vaša noga še ni navajena na ta način gibanja, zato je potrebno razdaljo počasi podaljševat, če se želimo izognit poškodbam. Sam jih niti ne bi uporabljal na dolgih razdaljah, so pa zelo primerni za kakšne krajše, hitre, oziroma regeneracijske teke.

ZAKLJUČEK:

Nad supergami Nike nisem bil nikoli preveč zadovoljen. Preveliko blaženje je uničilo vse tisto, kar mi je bilo pri teku najbolj všeč. Stik z naravo. Nike Free RUN+ pa prinašajo ravno to, oziroma še dosti več. So odličen copat za uporabo v urbanih območjih, prav tako za sprehode v naravi, v obeh primerih pa dobimo občutek povezanosti z naravo, s samim okoljem, ki nas obdaja. Primerne so tudi za aerobiko, oziroma vedno bolj popularne skupinske plese (Zumba...). Elastičnost in podplat iz ene same gume, omogočata dobro gibljivost in hitro odzivnost copat. Odsvetoval bi jih edino pri vadbi z utežmi. Zgornji del iz blaga namreč ne nudi dovolj opore in stabilnosti, predvsem gležnjem, da bi lahko prenesli dodatno obremenitev. Copate priporočam tistim, ki imajo radi občutek svobode in povezanosti z naravo in se ne ukvarjajo izključno samo s tekom. Nike Free RUN+ so namreč več kot le tekaški model copat.

Zahvalil bi si podjetju Tomas sport2, in Nike Slovenija, ki sta mi omogočila testiranje in možnost deliti vtise z vami.

Formaraton 2011

2011-04-17T15:40:00.002+02:00

Letos že tretja zapovrstjo in že jo imajo za tradicionalno. Kar se organizacije tiče spet tipično balkansko, 8 ur teka na okrepčevalnici pa voda, izotonik, banane in pomaranče, pa še spiker se je letos nekje zgubil, tako, da je bilo tudi razpoloženje bolj kot ne na psu. Po drugi strani pa bi jih rad pohvalil pri razglasitvi saj so letos pripravili nagrade za prvih pet tekmovalk/tekmovalcev, kapo dol, verjetno zato ni bilo nič z "vrečko presenečenja", ki jo ponavadi dobimo na štartu.

Štartali smo ob 9:00, pok pištole in gasa. Sicer sem pričakoval, da bo počilo prej, nekako sem se privlekel do 8 kroga nato pa enostavno ni več šlo in sem začel s hojo, kar pa tudi ni več dolgo šlo. Po 9 se malo usedem, da pridem k sebi in si rečem, da bom vseeno poskušal hodit, če že teči ne morem. Prvič v življenju, ko se pri hoji borim s tem, da ne padem skupaj. Na eni strani glas: "Ustavi se!", na drugi strani: "Saj mamo rešilca zraven, nimaš se kaj za sekirat". 10, konec, ne morem več, niti hodit.

Jezen ja, razočaran ja, zaradi odstopa? Ne, zaradi tega ker sem sploh začel. Ampak ekipno/prijateljski duh je zmagal, drugače ne bi imel miru tam notri. Prijatelje ne moreš pustit na cedilu, zato se je treba včasih malo potrudit in stisnit zobe. Kljub vsemu sem ponosen, nase, ker sem zdržal še celih 7 ur in tako ali drugače pomagal ostalim.

Zmagala pa je Štajersko-Prekmurska naveza, na koncu prireditve, ko se je večina že razbežala. Vseeno sem dobil občutek, da bi na Štajerskem koncu bolj zažigala. Pa boma, naslednjič.

Photo: Vencelj Šturm

Trenutno rabim mir in počitek. Od vsega skupaj bi najraje glasno zakričal, pa se ne splača. Ta občutek tiste notranje bolečine sem imel do sedaj le enkrat v življenju, v tistih malo manj veselih časih, ko ne znaš in ne moreš dat iz sebe nič, čeprav si poln do zadnjega kotička. Pa bodo spet prišli tisti časi, ta bolj veseli, enostavno vem, ker delam na tem.

Ne jemlji žalost preresno le enkrat se zadnjič zaspi.

Razmišljam o ciljih, ki so že zadani, ciljih, ki jih bo treba odpovedat in ciljih, ki jih bo treba na novo postavit. Balaton je pod vprašanjem, kako bo bom videl čez kak mesec dni, prej ne. Sekiram se ne, konec koncev so pomembnejše druge stvari, in letos jih je spet kar nekaj na seznamu, da dobijo kljukico zraven.

Dober tek

2011-04-15T17:34:00.002+02:00

Pa bo spet delavno. Eni čez mejo, drugi v prestolnici spet tretji nekje drugje. Vsak na svojem koncu, vsak svoj kos pogače. Z Gebre-jevim nastopom se je porajalo zanimivo vprašanje, kaj vprašanje cele znanstvene raziskave. Je možno? Ja je, defenitivno. Zakaj? Ker imajo Kenijci dve stvari, ki jih večina belopoltih tekačev nima: ŽELJO in ZAVEDANJE, da zmorejo.

Ok res je, da imajo telesne predispozicije, idealne razmere za treninge (nadmorska višina) in dejstvo, da že od malih nog tečejo. Poglejmo samo Gebrejevo zgodbo, vsak dan je moral preteči zjutraj 10 km v šolo in zvečer 10 km nazaj domov, bodimo realni nočna mora Slovenske mladine je že Cooperjev test. Vedno, ko pomislim nanj se spomnim moje zgodbe o treningu maratonske razdalje na 300 m krogu na stadionu v Murski Soboti. 140 krogov. Nekateri niso zmogli preteči vseh 12 minut skupaj, ko sem jim omenil moj cilj: "Tebi se je zmešalo!". Mogoče res, toda bil je trening z namenom, mentalni, nič drugega, vztrajat 140 krogov in priti v cilj. Ker sem vedel, da zmorem. In sem. Neprecenljiva izkušnja, letos jo ponovimo a o njej, ko bo uradno.

Pred nami je 8 urni tek. Veliko vas je spraševalo, kako naj se lotite tega izziva. Kapo dol, veliko ste naredili že s samo prijavo in željo po premagovanju samega sebe in verjemite na besedo s precej zajebano progo. Jo boste začutil, tam po 10 krogih zagotovo. Večkrat slišim: "Ja tri ure bom tekel, pol pa malo pavze, pa bom videl kako bo.". Napaka. Postavljate si meje še preden ste sploh štartali. Glavna stvar pri dolgih razdaljah je vztrajanje, če ne moreš tečt boš hodil, telo mora ostat v gibanju. Ni sramotno, če hodiš, s tem pokažeš, da imaš nek začrtan plan, željo po cilju in da si konec koncev trmast, kar je predpogoj. Telo vam bo samo jasno dalo vedet, kdaj ima dovolj, le prisluhnit mu je treba.

Glede prehrane, pijače obleke. S sabo vzemite vse kar vam pade v glavo, tu lahko komplicirate, kdo ve kaj se vam bo zapičilo v glavo po 5 urah kroženja. Glede hrane imejte tako slane, sladke, kakor tudi "nevtralne" stvari s sabo, geli in podobne zadeve so nesmiselne saj ne porabljate energije tako hitro kot pri hitrejših tekih (polmaraton, maraton), zato vas lahko hitro pripeljejo do sedečega položaja v Dixi-ju. Glede pijače ne pijte samo navadno vodo, oziroma če jo pijete pojejte nekaj zraven. Po teku pa kar se da hitro poskrbite za regeneracijo in nadomestitev izgubljenih snovi. Imejte vsaj po 2 kosa oblačil, torej dve majici in dvoje hlače, prav tako ne pozabite na zaščitna sredstva, kremo za sončenje, pokrivala, pa tudi rokavice niso bedasta stvar, saj z njimi učinkovito odstranjujete pot s čela.

Tekma traja 8 ur, to pomeni, da boste kot na roller coasterju, mal bo šlo gor mal bo šlo dol. Ostat motiviran, še posebej pri kroženju po isti progi, ni lahko, zato kadar vam je najbolj hudo poiščite nekoga in se mu pridružite ali pa zaprosite naj teče z vami. Glejte okrog sebe, Tivoli je v tem času lep, narava se prebuja. Dovolj razlogov, da ostanete na progi in vztrajate. Konec koncev ZMOREMO, prav vsakdo izmed nas, ki bo tam, če le hoče.

Pa dober tek vsem skupaj, kjer koli že ste!

Moč misli

2011-04-09T13:19:00.000+02:00

Ko padeš se začneš zavedat, kako ti neka stvar pomeni. Ko padeš se začneš zavedat iz kakšnega testa si narejen. Ko padeš ti telo samo daje jasen znak, da ga serješ. Ko padeš je čas, da se ustaviš, razmisliš in začneš stvari počasi gradit na novo.

Nekako tako gre scenarij, ki ga doživljam vedno znova, ko se znajdem tam. Konec koncev sem se dobro zavedal, da bosta povečana kilometraža in naporni delavnik prejšnji mesec terjala svoj davek. Včasih si zapojem ob taki priložnosti refren od Pop Design, le da ga malce priredim: "Ko si na tleh, gor vstani se.", in si ga ponavljam konstantno čez dan. Pri tokratni poškodbi je tako, da sem zjutraj jezen, ker je bolečina prisotna po počitku, kar je kontradiktorno, čez dan se smejim, zaradi raztegovanja bolečina mine, zvečer sem žalosten, ker je spet prisotna pa še pesimizem ljudi okrog tebe ti jemlje dodatno energijo. "To rabiš vsaj tri mesece, da poštimaš!" Zakaj? Maš znanstveni dokaz? Zakaj ne bi stvari, kvalitetno, porihtal v krajšem času? Če si nekaj želim, delam na tem in ne pričakujem čudežev čez noč je stvar na dlani. Telesu je potrebno pustit, da si odpočije, nabere moči, pozdravi in se pripravi na nadaljne obremenitve. Disciplina.

Vsi me sprašujejo kako. Moč misli. Pa nobeden ne verjame v njih. Zakaj? Preprosto, ker pričakujemo čudeže čez noč. Ne pričakujem preveč, le vem da nekoč pa le bo. Vsaka stvar rabi, da dozori, tako kakor sadeži na drevesu, če jih utrgaš prezgodaj niso užitni. Ohraniti pozitivne misli pri taki stvari, ko si enostavno odrezan od stvari, ki si jo konstantno, skorajda spontano počel vsak dan, tisti tvoj čas, ni lahko, še težje je najti neko dodatno pozitivo in jo usmeriti v tisti razboleli del noge in verjeti, da s tem dejansko zdraviš samega sebe. Zakaj pa ne? Zakaj ne bi verjel v to, da prihaja od nekje od zgoraj neka energija, ki jo usmerjaš tja dol, obenem pa z nasprotnim tokom odvzemaš negativo ven. Da se. Če verjameš. V sebe. Ker ti tega nobeden ne more dat. Misli ti nobeden ne more uničit.

Danes zjutraj grem po cesti. Naenkrat začnem globoko dihat. "Jutro je, zrak nad Ljubljano je v tem trenutku najbolj čist, izkoristi priložnost!". Vdihnem globoko, še malo, skoraj do bolečin, da vsaka celica dobi svoj delež, od tiste v nožnem prstu, do tiste čisto na vrhu glave. Izdihnem. 5 krat. Nasmeh. Naenkrat sem zajel toliko pozitivne energije, da gre vse kot namazano.

Do Formaratona ne bom tekel. Do takrat bo že v redu. Ker verjamem. Če ne bo pa bo šlo bolj počasi. Ker verjamem da enkrat bo. 12 urnega v Vogau, ki je bil planiran kot tekma sezone bom izpustil. To je zadnja odločitev, čeprav sem že prijavljen, plačal še nisem. In ne bom.

Razmišljam. Nekoč so kilometri predstavljali neko iskanje ljubezni, zadovoljitve, kot neka hrana za dušo. Ja še vedno so ultre tisto, kar si bom privoščil, toda ljubezni več ni potrebno iskat. Teči ultramaraton je nekaj povsem drugega kakor odteči maraton. Za prvega je potrebna disciplina, predanost, vera v samega sebe, biti na startu zraven ostalih pomeni biti del neke družine. Če gre komu kaj narobe se ustaviš in mu pomagaš, ni smisel priti v cilj v zadanem cilju, smisel je preživeti in zmagati nad samim seboj. Iz česa se največ naučimo? Iz prijave, iz poti ali iz cilja? Dobro vprašanje, vsak naj razmisli kaj mu kateri del pomeni. Pogum, boj s samim seboj, nagrada za vztrajnost.

Plantarni fasciitis

2011-04-08T13:17:00.001+02:00

Zjutraj jeza, opoldne smeh, zvečer razočaranje. Nekako tako so obarvani dnevi tega meseca. Razmišljam, če sploh kaj napisat, toda informacije, ki jih dobivam tekom rehabilitacije so lahko za marsikoga uporabne.

Plantarni fasciitis

Začne se z bolečino, ki tekom treningov ni prisotna. Pojavlja se večinoma zjutraj, ko vstanemo in če dalj časa mirujemo tekom dneva pa izgine. Prisotna je v zadnjem delu stopala, tik pred peto, občutek imamo, kot, da stopamo na žebelj. Če ne začnemo dovolj zgodaj z rehabilitacijo lahko slednja traja vse tja do 6 in več mesecev, če traja dlje je priporočen operativni poseg.

VZROK:

Vzrokov je lahko več.

- nepravilna obutev

- prekomerna pronacija

- prehitro povečanje količine treningov

- prenaglo povečanje telesne teže

SIMPTOMI:

- bolečina v peti

- prisotnost bolečine ob pritiskanju na peto oziroma vzdolž stopala

- boleče raztezanje

- prisotnost bolečine, ko vstanemo, oziroma, ko dalj časa mirujemo (sedimo)

TERAPIJA:

Najpomembnejše pri vseh vnetjih in poškodbah je, da si odpočijemo. Vsi dodatni posegi bolečino in vnetje le omilijo ne odpravijo pa je v celoti, ravno to me moti pri večini športnikov. Telo nam daje jasen signal, da nekaj nismo naredili dobro, oziroma, da rabimo počitek. Kljub vsemu je zaradi narave poškodbe težko počivat saj večino del opravljamo stoje. Knajpanje in hladni obhladki so naslednji korak k lajšanju in odpravljanju bolečine, priporočam dvakrat dnevno knajpanje (zjutraj in zvečer) ter trikrat dnevno hladne obhladke. Zelo priporočljivo je tudi počasno raztezanje, kar naredimo tako, da se z rokami naslonimo ob steno in naredimo izpadni korak, pri čemer je zadnje stopalo ravno na tleh in ne na prstih.

Nadaljni posegi so lahko tape-ing metoda, nočna opornica oziroma ob poslabšanju razmer operativni poseg. Obenem bi še dodal kako zelo pomembna je pri vsem tem moč glave in pozitivnih misli. Da si naenkrat odrezan od tistega, kar tako rad počneš je spet težka mentalna preizkušnja. Pomembno se je vzdržat in posvetit lastnemu telesu ter mu omogočit, kar se da dobre pogoje, da si opomore. Pozitivne misli ogromno pripomorejo, kar je tudi znanstveno dokazano. Bodite strpni do sebe in počakajte, da bolečina mine, nato pa postopoma začnite s treningi in povečujte intenzivnost.

PREVENTIVA:

Pred vsako poškodbo se lahko zavarujemo tako, da se treningov lotimo z glavo in počasi povečujemo kilometražo in hitrost glede na naše sposobnosti. Pred in po vsaki rekreaciji se je priporočljivo vsaj 5 minut dobro raztezat, oziroma vsaj dvakrat tedensko posvetit nekaj več minut stretching-u celotnega telesa. Le tako se bomo obvarovali pred poškodbami in poskrbeli za varno in zdravo vadbo. Konec koncev tudi posebne vaje za stopala obstajajo, če malo pobrskamo po internetu.

Test: Energijska ploščica MuleBar

2011-04-08T11:10:00.001+02:00

Gre za novo energijsko ploščico na našem tržišču. Kaj jo naredi drugačno je, da je narejena iz naravnih sestavin, brez ojačevalcev okusa, umetnih sladil in podobnih sestavin, katerih se prehrambena industrija danes poslužuje. Na MuleBar sem naletel čisto po naključju, po prebiranju člankov in kasneje bloga, katerega priporočam, saj so članki res kvalitetni, nevsiljivi in podajajo osnovno bistvo ne komplicirat ampak iz športa potegnit najboljše. Načeloma se ne poslužujem energijskih ploščic in ostalih energijskih dodatkov tekom teka, saj prisegam na "naravne" stvari, poleg tega sem imel na večini tekem zaradi prvih obilico problemov z želodcem. Kar me je prepričalo so predvsem naravne sestavine, dejstvo da gre za FairTrade izdelek ter, da obenem narediš z nakupom nekaj dobrega za naš planet Zemljo.

Ploščice je možno dobiti v šestih okusih ter dveh različnih pakiranjih (65 in 30 g), odvisno od posameznikovih potreb in okusa. Prav tako je na voljo regeneracijska ploščica z večjim deležem beljakovin, ki jo je možno dobit v dveh različnih okusih. Cena posamezne ploščice je 2.49 EUR (manjše 1.59 EUR), kar sicer ni poceni vendar je v rangu ostale konkurence, ampak zavedat se je treba, da so to le dodatki in ne nekaj, česar bi se morali posluževat vsak dan, na slednje večinoma pozabimo.

Sicer sem bil pred nakupom skeptičen, saj mi sladki okusi ne gredo najlažje dol po grlu, Liquorice pa je eden izmed okusov, ki mi je zelo všeč in glej ga zlomka ploščico je možno dobit ravno v tej različici. No pa dajmo sprobat. Ker sem trenutno poškodovan ploščic nisem poskusil tekom teka oziroma po koncu treninga, zato sem jih stestiral tekom kolesarjenja na sobnem kolesu.

Preizkusil sem dva okusa, Pinacolada ter Liquorice, ostale še nameravam ob prvi priložnosti na teku. Napako, ki sem jo naredil je, da sem ploščico (Pinacolada) vtaknil pred treningom v hladilnik, zato je bilo potrebno kar nekaj žvečenja, pri drugi (Liquorice) tega nisem naredil. Pri drugi sem prav tako preizkusil način, da sem polovico ploščice pojedel na kolesu, po pol ure, ter drugo polovico po končanem treningu, čez eno uro.

OKUS:

Slednji res prepriča, jasno je, da gre za naravne sestavine saj ni tistega klasičnega priokusa po umetnem. Pinacolada je nežnega okusa, Liquorice pa dokaj specifičnega dobrodošlo drugačnega, ki pa marsikomu ne bo ustrezal, zame pa bi bil lahko še nekoliko bolj izrazit (grenak).

KONSISTENCA:

Kot sem omenil ni pametno ploščic pred zaužitjem hraniti v hladilniku saj postanejo trde. Drugače so lepo žvečljive, mehke, ovseni kosmiči pa jim dodajo še hrustljavost.

KONČNA OCENA:

2.49 EUR za eno ploščico ni ravno poceni stvar, toda kot sem omenil konkurenca ponuja svoje izdelke za podobno ceno ampak niso vse iz naravnih sestavin kot MuleBar. Meni osebno so zelo všeč, predvsem okus Liquorice, težav z želodcem nisem imel v nobenem primeru. Priporočam jih vsem, ki dajo kaj nase, na Pravično trgovino in želijo narediti nekaj dobregaz nakupom samim, ne samo zadovoljit svojih potreb.

Test: Kompresijska oblačila Nike in More mile

2011-03-30T12:57:00.000+02:00

Zadnja leta je tekaško sceno zajela epidemija kompresijskih oblačil. Vse skupaj se je nekako začelo s kompresijskimi nogavicami, dobrimi starimi CEP-kami, katerim so sledili še preostali kosi garderobe. Ker sem o testu nogavic že enkrat pisal, in ugotovil, da je dejansko nekaj na tem sem se letošnjo sezono odločil, da preizkusim tudi kako učinkovita so oblačila za tek.

Seveda vsak proizvajalec trdi kako dobra so, kako izboljšajo to in ono, kako je regeneracija dosti hitrejša, nobeden pa ne poda dejstva, da ti pri enournem treningu kompresija ne prinese kaj dosti dobrega, kvečjemu ti lahko naredi škodo. Kompresijska oblačila so namreč narejena z namenom da čim bolj pritiskajo na naše mišice in iz njih iztiskajo kri, in kasneje mišično kislino. Če je premočna, oziroma nismo dovolj ogreti, lahko pride do efekta preslabe prekrvavitve mišice in posledično vnetja.

No pa poglejmo si izdelke, ki so tokrat v moji garderobi.

More mile tekaška majica z dolgimi rokavi in More mile dolge tekaške hlače.

Cena: 17.12 EUR /kos

Kvaliteta: 4/5

Kompresija: 5/5

Zračnost: 3/5

Odvajanje vlage: 2/5

Vrednost glede na ceno: 4/5

Gre za manj poznano angleško znamko, do sedaj sem jo zasledil le na StartFitness-u. Verjetno gre za generično linijo, saj so njihovi izdelki v primerjavi z večjimi proizvajalci športne opreme občutno cenejši. Seveda je potrebno na račun cene sprejet kar nekaj kompromisov. Prva stvar, ki me je zelo motila je slabo odvajanje potu in sama zračnost. Gre namreč za zelo gosto tkano tkanino, zato je odvajanje vlage tukaj ključnega pomena. Kompresija je odlična, sama kvaliteta tkanine dobra, prijetna na otip in prijeten občutek na koži. Če se nekoliko pošalim pa boste v popolni opremi izgledali kot tjulen.

6" kratke hlače Nike

Cena: 20.52 EUR

Kvaliteta: 5/5

Kompresija: 3/5

Zračnost: 5/5

Odvajanje vlage: 5/5

Vrednost glede na ceno: 5/5

Že ob prvem stiku z njimi veš, da gre za eno izmed vodilnih podjetij, ki se ukvarja s proizvodnjo tekaških oblačil. Izbira materialov je res med najboljšimi, prav tako dizajn, pas in beli šivi, priča o tem, da to niso samo kratke hlače. Kljub vsemu pa kompresija ni ne vem kako izstopajoča in človek jih kratko malo lahko takoj zamenja za navadne tekaške pajkice. Občutek na koži je odličen, odvajanje vlage tako kot se spodobi, skratka, ko jih boste oblekli boste vsekakor izstopali iz množice.

Sanje

2011-03-28T20:08:00.002+02:00

Razmišljate kdaj o sanjah? Ne ne govorim o tistih podobah, ki se jih, če spite bolj švoh zjutraj spominjate in sestavljate in tuhtate kaj pomenijo. Govorim o sanjah kaj bi radi dosegli, kaj si želite.

Zvenelo bo cinično toda sam ne verjamem v njih. Kako se je začelo? No smo spet tam. Ja ravno to je bil moj glavni povod, da sem nehal verjet v njih. Tam nekje, mater že dolgo let nazaj je sedaj, sem sanjal. Sanjal o tem, da bo jutri bolje. Kot, da čakaš na neko dobro vilo, ki prileti sredi dneva do tebe, te vseka s svojo palčko po glavi in "puf" Živela sta srečna do konca svojih dni. Pa čakaš. In dobre vile ni. Tudi buške na glavi, če bi te slučajno vsekala med spanjem ni opazit. Nehal sem sanjat, začel sem verjet in delat na sebi. S koncem sanjanja so se začele stvari spreminjat. Na bolje.

Iluzija. Kakor tiste podobe med spanjem. So tam, ampak še vedno le ostane pri tem, da so tam, in ne tu. In isto je s sanjami o katerih govorim. Tiste, ki jih sanjamo z odprtimi očmi.

Da se izvlečeš iz nekega konkretnega sranja so potrebna dejanja, premiki, koraki na bolje. Neki cilji, pa ni treba, da so jasni, ampak glavno, da so. Nekaj oprijemljivega, da veš proti čemu jadraš.

"I am the master of my fate, I am the captain of my soul." William Ernest Henley

Še bolj pomembno je razdelit te glavne cilje na tiste majhne. "Zjutraj si bom naredil moj najljubši zajtrk". Banalna stvar, ki jo povečini delamo večkrat tedensko, toda jutri se lahko potrudiš malo bolj kot ponavadi in uživaš še nekoliko bolj. Osrečiš sebe, osrečiš še koga drugega. Drugega? Ja, defenitivno boš zaradi lastne sreče, zaradi dobrega zajtrka, izžareval neko pozitivno energijo. To je znanstveno dokazano.

In o tem govorim. Sanje ali cilji?

"Dolga dolga je cesta iz vasi do mesta.

Dolga dolga je reka iz plenic do človeka.

Polna lukenj in hrepenenja,

tolmunov, želja in ihtenja,

dolga, kot je lahko le noč,

dolga je ta pot

od nekje do nekoč."

Vlado Kreslin

Danes so misli težke. Utrujene. Kot vreme. Mogoče je kak cilj padel, mogoče je treba še kak kilometer več naredit. Pa ne bom nehal hodit le sanjal ne bom. Vem ni vsak cilj dosegljiv. To mi je popolnoma jasno. Toda jasno mi je tudi, da nekateri cilji rabijo čas, da dozorijo, konec koncev, da dozoriš ti sam, da prehodiš neko pot, ki te uči, uči za življenje. Od tebe samega je odvisno, kaj boš od nje odnesel.

Klic

2011-03-10T13:16:00.002+01:00

Berem tole. Večkrat. Intervju z legendo, ki je ustvarila Slovensko ultraško tekaško zgodovino, natančneje njene začetke. In nekje tam med vrsticami se najdem. Kot, da berem pogovor s samim seboj. Kot, da so te besede že tako znane, že tolikokrat premlete in sprocesirane v mislih tekom 6, 8, 12 urnih tekov.

Vse je res. Vse je dobra teoretična podlaga za to kar pomeni ultra tek. "Vse je v glavi.", ta je Zdravkotova, nekaj besed, ki številnim tekačem predstavlja osnovno motivacijo, da se teka sploh lotevajo. Ker zmoreš. Ker je prihod v cilj odvisen le od tebe, od tega ali si se zanj odločil ali je še vedno le želja. Razlika je očitna.

Avtosugestija, komplicirana beseda, ki ima globok pomen.

Kaj je avtosugestija? To je dejanje, s pomočjo katerega sami sebe prepričamo ali sami sebi damo neko misel.

Vir

Dobro poznana. Dejansko se sliši strašljivo, toda pred vsakim težkim tekom je prva stvar na katero pomisli, da lahko umrem. Pa se ljudje okrog tebe smejijo zaradi tega, kako lahko pomisliš, na kaj tako neumnega? Pripravljen moraš pač bit na vsako situacijo, da te ne presneti preveč, le tako lahko ohraniš glavo trezno in reagiraš kar se da odgovorno, brez panike.

Kdaj se človek lahko odloči za ultra tek?

To mora biti enostavno v tebi in ko začutiš željo po nekih novih dimenzijah, si iz pravega testa.

Je nekaj na tem, defenitivno. Neka notranja želja te vleče naprej. Enostavno obuješ čevlje in greš naprej. Ne mi zamerit, če 10 km ne jemljem kot pošten trening, kar se mojih osebnih treningov tiče, da si to tukaj takoj razjasnimo, pač rabim malo več.

In sprašuješ se, kaj te vleče naprej? Kaj je tisto, kar ti daje energijo? Kaj je tisto, da glava kljubuje takrat, ko telo začne počasi odpovedovat, ker ni navajeno takega stresa?

Ljubezen, spoštovanje, moč.

Tri stvari. S prvo nahranim dušo, z drugo ustvarjam zrelostno podobo, s tretjo pa dobim občutek, da ni nič nedosegljivo, če se človek le odloči za to in na svoji poti vztraja. Ljudje se namreč delamo pametne, a o našem telesu in delovanju le tega, vemo tako malo. Ja duša in telo, kot eno, kot neka ustvarjena harmonija, od katere imaš lahko ogromno "korist", če le ustvarjaš in neguješ obe kot celoto. Vse se začne v nas samih. Energijo katero izsevamo, občutijo tudi ljudje okrog nas in enako njihovo energijo občutimo mi. Ne verjamem v neke nadnaravne pojave, sem fizik, v kar verjamem so atomi in molekule ter njihove interakcije. Vse ostalo je odvisno od mene samega.

In grem naprej. Kmalu so tu novi "ultraški" izzivi, še večji izziv pa je življenje samo. Prehrambeni plan se odlično obnese, osnovo sem vzel od tu, kar se treningov tiče pa ta teden 14, 21, pa danes spet 21 in tako naprej. Ja spet je tisti klic, ki me vleče, o kakem podvigu se bo kmalu spet pisalo.

Napredujem

2011-03-04T13:52:00.002+01:00

Že dolgo se nisem oglasil. Ne da si mi, material imam ampak kot, da ga nočem spravit v digitalno obliko. Pa toliko se dogaja, toliko novega.

Spet sem dobil zagon kar se tekaških treningov tiče. Prejšnji vikend pet, sob, ned, vsak dan po 21 km, regeneracija zadovoljiva, spet hude težave kar se želodca tiče. Ravno zaradi slednjih sem se odločil "prevetriti" tudi prehranjevalni načrt, več treningov pomeni več potrebe po energiji, za hitrejšo regeneracijo je pač potrebno zadovoljiti tako osnovne kot dodatne potrebe po mineralih in vitaminih. Zadnji teden se takorekoč prehranjujem skorajda teoretično, vsaj kar se sestave obrokov tiče, večji poudarek je spet na ogljikovih hidratih, ter na tem da je končna slika nekje v mejah 60% OH, 20% B in 20% M. Pa mi uspeva, to pomeni šest obrokov tekom dneva in en regeneracijski obrok takoj po treningu. Sedaj tudi bolj pazim, da spreminjam "sliko" vsaj dveh obrokov, tako da variiram kar se tiče izbire kaj bom jedel, npr. en dan koruzni zdrob, drugi dan ajdova kaša, tretji prosena itd., tudi stročnice lahko vsak dan zamenjam, kar se vrste tiče.

Primer:

Z: ovseni kosmiči s skuto, grenkim kakavom ter zeleni čaj z mlekom

M1: kos sadja, mlečni izdelek (največkrat kefir), pest oreškov (orehi, lešniki, mandlji)

K: skodelica stročnic (čičerika, rjavi, rdeči, beli fižol), meso (sardele v olju, pečena puranja prsa (sam spečem), piščančja prsa v ovitku, hrenovka bela golica), zelenjava

TRENING

R: banana (sadje) ali puding (Vindija) ali sadna skuta, kozarec mleka

M2: polenta, ajdovi žganci, prosena kaša, meso (ribe ali belo meso) ali skuta, zelenjava

M3: pšenični otrobi z jogurtom ali mlekom, laneno seme

V: pečena jajca ali belo meso, zelenjava, pest bučnih semen, zelenjava

Treninge oblikujem tako, da je tedenska vsota nekje med 90 in 100 km. Večina jih je okrog 17 km, enkrat tedensko vsaj en tek nad 30 km, vsake tolko pa bom dodal še kak tempo oziroma intervalni trening, da ne zaspim. Prost dan imam en - ponedeljek, oziroma po potrebi več ali pa tekaški trening zamenjam z notranjim treningom za moč (Insanity). Počutje je v redu, energije tudi dovolj, celo več kot je je bilo prej, za kar krivim spremembo jedilnika, torej pozitivno.

Glede tekem je Čazma odpovedana, družina je pri meni vedno na prvem mestu, šele nato sledi vse ostalo, smo se tako ali tako zmenili, da verjetno dan prej naredimo en konkreten trening, kar mi je po pravici povedano še bolj ljubo. Poleg tegame mika tudi Muraton, ki bo konec meseca, kar bi bila dobra priprava za Balaton, razmere so podobne le temperature bodo različne. Nato sledi Formaraton, če bo razpisan, 12urni Vogau, Ultrabalaton in še kaj se bo našlo za popestritev vsakdana.

Kar se tiče šole in dela pridno napredujem. Rezultat kolokvija iz merjenj je bil vložku primeren, čaka me še en konec poletnega semestra in ustni izpit pa smo fertig, kar se teh formalnosti tiče. Delo v laboratoriju pa je dobilo ta mesec poseben pečat. Glede na to, da sta oba "ta glavna" šla na delovni dopust je bilo delo in koordinacija prepuščeno meni. Torej ne le da skrbim za dušik in helij, tudi kar se tiče meritev, ki potekajo na napravah in ostalih malenkosti. Odličen občutek, sedaj res začutim, kaj pomeni biti odgovoren za nekaj, na delovnem mestu se razume. Torej spet sem "mali gazda".

Kot rezervni načrt sem dobil tudi nekaj nanodelcev, ki jih bom sam pripravil in pomeril. Prva meritev je odlično uspela in je že analizirana, slednje sledijo, ko odpravim težave, ki so se pojavile ne MPMS-u, jasno, da mi slučajno ne bi bilo dolgčas.

Test: Mizuno Wave Elixir 6

2011-02-26T20:31:00.000+01:00

Z modelom Elixir se srečujem že od 3 serije naprej, kar pomeni, da sem z njimi zelo zadovoljen. Pri modelih od serije 5 naprej me edino moti sprememba podplata, ko so iz "čepkaste" oblike prešli na navadno klasično obliko, se mi zdi, da je s tem copat nekoliko izgubil na oprijemu.

No pa pojdimo lepo po vrsti. Že, ko sem odprl škatlo me je spomladanska barvna shema, ki so jo tokrat namenili modeli Elixir, takoj prevzela, logično. Fluorescentno zelena v kombinaciji s temno modro lakasto barvo daje copatu poseben pečat drznosti in elegance. O unikatnosti copata govori tudi DNK mreža, katero je moč zaslediti na zelenih opornih trakovih in v notranjosti vložka. Skratka copat vreden prostora v vitrini.

Najpomembnejša stvar, ko dobite superge prvič v roke je "inštalacija" le teh. Novejši modeli superg imajo namreč spominsko peno, kar pomeni, da si copat zapomni vašo obliko copat in omogoča optimalno prilagajanje, zato pazljivo z nakupom v trgovini, saj ne veste koliko nog jih je že imelo na sebi, copati pa zaenkrat še ne premorejo RAM-a. Torej ko prvič obujemo superge jih je potrebno udobno namestit in zategnit vezalke tako, da nam je najbolj udobno.

Glavna razlika, ki sem jo opazil že ob prvem zavezovanju je zadnja luknja za vezalke, ki je oblikovana v obliki "jezička". Kasneje se je izkazalo, da s tem dodatkom copat bolje zaobjame zgornji del noge, kar sprva sicer deluje nekoliko moteče ampak se človek po nekaj kilometrih navadi, copat pa vsekakor bolje zaobjema nogo.

Kar se tiče blaženja gre za srednje blažen, pronatorski model, namenjen predvsem lažjim, izkušenejšim tekačem. Namenjen je za tekme in kot hiter trening copat. Mizuno modeli so pisani na kožo tekačem z nekoliko širšim sprednjim delom podplata in ne prenizkim nartom. Moški model tehta 270 g, ženski 240 g, kar kot že omenjeno, zadošča, da copat omogoča dovolj blaženja in stabilizacije tudi na daljših razdaljah. Nekoliko nižja teža pa še vseeno ni ovira, saj gre za dovolj dinamičen in odziven copat, kar predvsem pri težjih modelih (Nirvana, Inspire) pogrešam.

Vnetje pokostnice

2011-02-01T04:44:00.003+01:00

Ena izmed dokaj pogostih poškodb pri tekačih, vsekakor ena tistih, ki jih nikomur ne privoščim. V začetnem stadiju poškodbe so namreč bolečine tako močne, da človek ne more niti stopiti na nogo. Čeprav ni nobenih večjih vidnih sprememb, razen rahle otekline, je občutek tak, kot da bi bila golen prelomljena na pol.

Bolečina se pojavi na sprednjem delu goleni, lahko jo ali pa tudi ne spremlja rahla oteklina na zunanji strani noge, tik nad gležnjem. Obisk zdravnika vam največkrat prinese tiste vsem tako zasovražene besede: "Mirovanje, najmanj dva tedna!", vendar pa ni tako hudo, le s pravim pristopom se da poškodba, katerokoli, sanirati, ne hitro, temveč v nekem razumnem času.

Poleg bolečine je tako najhujši mentalni padec. Človek je na tleh, vse skupaj bi najraje obesil na klin, najtežje pa je opazovat druge, kako hitijo mimo tebe v tekaški opremi. To je ena izmed najtežjih faz, ki jo je potrebno dati čez. Najbolj pomaga, če se obrnete na nekoga, ki je podobno stvar že dal skozi oziroma nekoga, ki mu res zaupate.

Prva dva dni zaradi res močnih bolečin odsvetujem večje premike, razen kak rahel sprehod do 10 minut, kaj več vam verjetno bolečine niti ne bodo dopuščale. Dvakrat na dan, zjutraj in zvečer se lotite knajpanja območja okrog otekline, in to res konkretnega, izmenjujoče vročo/ledeno vodo. Temu sledi masiranje otekline, masirajte tako, da s prsti pritiskate od spodaj navzgor po zunanji strani, kot da bi hoteli oteklino potisnit proti kolenu. Po masaži, ki jo lahko opravite večkrat na dan, obolelo mesto namažite s hladilno kremo oziroma s Naklofenom. Postopek ponavljajte vsaj teden dni.

Prvi teden, oziroma tam peti dan po nastopu poškodbe se lahko lotite rahle vadbe, seveda mislim na tisto, ki vključuje noge, kajti vse ostalo, fitness, pilates itd., lahko normalno opravljate brez težav. Za primer, sam sem se lotil rahlega 20 minutnega kolesarjenja. Teden dni po poškodbi naredite prve korake v tekaški obutvi, tukaj res mislim korake, en kilometer je maratonska razdalja, naslednji dan naredite še dva, potem pa spet opustite tek za nekaj dni in se raje posvetite miganju na kolesu, kjer počasi povečujete čas vadbe.

Po dveh tednih se lahko konkretneje lotite vadbe, oziroma teka samega. Bolečina bi morala že minit, zaupanje v noge pa je potrebno še dobit.

Kaj je krivo, da pride do vnetja? Vsekakor preobremenjenost mišic nog, prehiter začetek in povečevanje kilometraže, ter neogrevanje pred začetkom vadbe. Kot zanimivost, najhujši strup so tudi kompresijske nogavice, ki po eni strani poskrbijo, da se v mišicah ne nabira mlečna kislina, po drugi strani omejujejo prekrvavljenost mišice. Zato jih predvsem kak mesec po poškodbi ne uporabljajte oziroma omejite njihovo uporabo kolko se le da. Ne pozabit, slednje so namenjene za dolgotrajne teke (50 km+) in ne uro ali dve trajajoče teke. Šele takrat pride njihova osnovna funkcija do izraza.

Strokovni članek se nahaja tukaj.

2010 v slikah

2010-12-30T20:30:00.003+01:00

Po 7 urah si začnite pet, pomaga

It's about having fun

Od višine se... ma kaki od ovinkov

Be happy, share happyness

Še en cigel, ne za zidat

Staro in mlado

Mlado in malo mlajše

Po 100K postane človek precej čustven

Key component

The little devil, the FAST devil

I am the master of my fate,

I am the captain of my soul.

Life is a long run, take a break, just don't stop running

The MASTER

Zmaga ni prihod v cilj, temveč dejstvo, da na tej poti nisi sam